Da je policija v torek preganjala protestnike z vodnim topom in solzilcem in spotoma pobasala še glavnega kolovodjo in najglasnejšega provokatorja, ni največji demokratični deficit. Možakarja se tudi meni zdita grožnja družbi, kakršno poznamo (ali smo poznali). Zato mislim, da je policija ukrepala prav. Tako kot je morala. Pa čeprav pod Hojsovo in Janševo komando.
Res pa je, da se pod drugačno komando — ali komando nekoga drugega — to ne bi dogajalo. Vedno bolj prazno in nesmiselno antivaksersko in kao svobodnjaško protestništvo in vedno bolj divje izgredništvo sta posledica odpora do trenutne oblasti.
Če ne bi bil Janša na oblasti, ne Zoran ne Zlatko ne bi bila na barikadah. Ni pa to seveda cela zgodba.
Veter in vihar
Že leto in pol Janša seje veter, zato zdaj žanje vihar. V bistvu že cela desetletja seje veter — v glavnem iz zavetrja opozicije —, v zadnjem letu in pol pa na prepišni legi absolutne oblasti. Kako bi sploh lahko bilo drugače?
Seveda bi lahko bilo drugače. Drugače bi bilo, če bi si janšisti bili dali že na začetku dopovedati, da konkretni oblásti vnaprej nenaklonjenega, že tako ali tako uporniškega ljudstva ni pametno prevzgajati z nepopustljivo strogimi, avtoritarnimi, revanšističnimi prijemi, zraven pa še s posmehom in omalovaževanjem.
A ker si niso dali dopovedati — ker so pač trmasti —, je ljudstvo vzelo stvari v svoje roke.
Iz obupa
Ljudstvo pa ni vzelo stvari v svoje roke samo zato, ker ne prenašajo Janše in ker so naveličani zmešanih, kontradiktornih, ne dovolj učinkovitih, nejasno razloženih in ad hoc sprejetih, četudi nujnih protikoronskih ukrepov.
Folk je šel na barikade tudi iz obupa. Ker ne vidijo nikogar, ki bi prilagodil konkretne ukrepe te vlade, njene simbolne učinke pa nevtraliziral. Nikogar ni, ki bi to naredil namesto njih. Na bolj civiliziran, političen način. Zato to poskušajo sami.
Znašli smo se v navzkrižnem ognju ne vedno neveljavnih argumentov in ne nujno neutemeljenih očitkov. Kdo je za vse to kriv? Vlada? Absolutno. Opozicija? Tudi. Predsednik? Malo že. Civilna družba, mediji? Mogoče. Korona, višja sila? Vsekakor. Zapeljano in znervirano ljudstvo sámo? Nedvomno.
Protesti se skratka dogajajo tudi zato, ker si ljudstvo z opozicijo ne more nič pomagati. Konkretno, oprijemljivo nasprotovanje vladi se je preselilo iz strankarskih štabov — kjer samo še šimfajo in hodijo na televizijo — na ulice in se temu primerno podrhalilo.
Vse bi lahko bilo drugače, če bi opozicija izumila strategijo, kako zlepa ali zgrda, predčasno ali pravočasno strmoglaviti vlado in kako bi se sama zavihtela nazaj na oblast. Pa je ne zna ali ne more.
V navzkrižnem ognju
Zakaj pa je tako? Je opozicija sama tako nesposobna in neučinkovita, da ji nič ne gre od rok? Ali pa je vlada res tako trdna in nedotakljiva? Kaj dela prav, da ji nihče ne more do živega? Kaj dela opozicija narobe?
Znašli smo se v navzkrižnem ognju ne vedno neveljavnih argumentov in ne nujno neutemeljenih očitkov. Kdo je za vse to kriv? Vlada? Absolutno. Opozicija? Tudi. Predsednik? Malo že. Civilna družba, mediji? Mogoče. Korona, višja sila? Vsekakor. Zapeljano in znervirano ljudstvo sámo? Nedvomno.
Vesna V. Godina je na Fokuspokusu napisala, da gre za kreativno destrukcijo. Sam bi samo še dodal, da se to dogaja na vseh frontah, ne samo na vladni in protestniški. Dogaja se tudi na opozicijski, civilnodružbeni, medijski in državljanski ravni. Zato pa je tako.
Demokratični deficit
Naj se za konec vrnem k demokratičnemu deficitu. Za nas pasivnejše, potrpežljivejše, lepše vzgojene, manj zainteresirane in hvala bogu tudi pametnejše nergače je največji demokratični problem v tem, da vsi vpleteni poskušajo presekati gordijski vozel z eskalacijo konfliktnosti na vseh ravneh. Z vedno hujšo verbalno, politično, strankarsko, državljansko, uporniško, protestniško, nasilniško, varnostno radikalizacijo. Biti angažiran je postalo biti radikalen. In to je najbolj grozno in nedemokratično.
Zato ne vidim razloga, da bi dajal prav vsakomur, ki pride mimo in se dere, da bi vlada morala odstopiti. Seveda bi morala. Predsednik vlade je že po defaultu svoje funkcije odgovornejši — beri: bolj kriv — za situacijo od nekega anarhista, ki ga naplavila ulica. Pa če je ta še tako neodgovoren.
Tisti vmes in tisti zraven
Ponavljam: Janša je vzrok, Stevanović posledica. To slednjega ne ekskulpira, ta prvega pa seveda še tem manj. Oba pa prispevata k tej obupni, hitro napredujoči degradaciji politične, državljanske, demokratične zavesti. Pa vsi tisti vmes in tisti zraven in nasproti tudi prispevajo.
Da so vsi skupaj politični nasprotniki ali zavezniki in da bomo temu primerno in po svoji vesti dajali enim prav, druge pa sesuvali, je pri tem irelevantno. Tako kot je ta hip irelevantno, ali bo vlada promptno odstopila ali pa se bo šele na volitvah pustila elegantno poraziti. V kar sam ne bi bil tako prepričan.
Toda nikar ne pozabite: nekega dne ne bo več vzroka — posledice pa bodo ostale.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
