Zaokrožujemo leto, ki je bilo od prvega do zadnjega dne obteženo z morečimi podatki, vezanimi na potek zdravstvene krize svetovnih razsežnosti. Maribor ni posebno izstopal v težavnem usklajevanju javnih pozivov k skupnostnemu delovanju na eni strani in s sebičnimi refleksi razpršene potrošniške družbe na drugi, a vendar je že spomladi letos pritegnil nase poglede slovenske javnosti. Razlog za to je bila njegova dijaška mladina, ki je po dolgotrajnem zaprtju šol na Trgu svobode zahtevala normalizacijo vzgojno-izobraževalnega procesa, za kar je bila neizprosno sankcionirana zaradi domnevnega kršenja epidemioloških ukrepov. Za nekaj dolgih in mučnih trenutkov je v zraku obviselo kovinsko hladno vprašanje, ali se bo ranjeno družbeno tkivo zmoglo zganiti in vstati v obrambo svoje mladine ali pa bodo oči mariborske javne krajine zgolj otopelo in brezizrazno obvisele na upornih obrazih Tihčevega spomenika, ki ji ne bodo mogli povedati ničesar več.
Ni kazalo, da bi se Mariborčani tedaj zavedali, kako velikanska skala potuhnjene brezbrižnosti se je odkotalila od zaspanega mesta ob reki, ko se je ob drugih posameznikih in institucijah v javnem pismu umirjeno, sistematično argumentirano, jasno, odločno in pogumno poimensko oglasilo skoraj osemdeset članov akademske skupnosti mariborske univerze. Vredno je, da v teminah še zmeraj hude družbene zaostritve njihove besede, ki so luč na koncu tunela, beremo znova in znova:
"Spodaj podpisani člani akademske skupnosti Univerze v Mariboru izražamo podporo slovenskim dijakom v njihovi iniciativi po čimprejšnjem vračanju v šole, ki so jo v začetku februarja izrazili z javnimi shodi v različnih delih Slovenije. Hkrati ostro obsojamo kazenske ukrepe, ki so jih bili nekateri predstavniki dijaške skupnosti deležni s strani pristojnih organov (Policijske uprave Maribor) zaradi domnevnega kršenja Zakona o nalezljivih boleznih oziroma odloka, ki se na zakon sklicuje in začasno prepoveduje zbiranje ljudi. Kot člani akademske skupnosti Univerze v Mariboru, katere poslanstvo je med drugim spodbujanje znanja, dvig ravni zavedanja, zavzemanje za humanistične vrednote v skrbi za človeka in trajnostni razvoj, želimo jasno izraziti skrb za problematiko generacije slovenskih mladostnikov in razumevanje za njihove izražene stiske, ki so nastale kot posledica boja proti epidemiji covida-19. Kot skupina akademikov, ki dnevno izobražuje in vstopa v stik z mladimi, se sprašujemo o posledicah sporočila, ki so ga generacije slovenskih mladostnikov dobile iz omenjene reakcije s strani pristojnih organov, vključno z ministrico za izobraževanje, znanost in šport. V vzgoji in izobraževanju otrok in mladostnikov redno poudarjamo pomen spoštovanja pravic in prevzemanja odgovornosti. Naše mnenje je, da so bili v času ukrepov, povezanih z zajezitvijo širjenja covida-19, dijaki tista družbena skupina, ki so ji bile na račun spoštovanja pravice do zdravja vseh državljanov v nesorazmernem deležu kršene nekatere temeljne pravice."
Med podpisniki pisma, ki so spomladi 2021 dobro razumeli vlogo univerze kot bistvenega tvorca skupnostne kohezivnosti, ni bilo dveh vodstvenih osebnosti mariborske univerze, ki ob koncu leta polnita časopisne vrstice z lepljivo tvarino, iz katere polzita častihlepje in oblastiželjnost. Zaradi očitno porazno slabega ločevanja med zasebnimi koristmi in občim dobrim kajpak tudi nobeden od njiju spomladi 2021 ni stal pred sodiščem v Cafovi ulici, iz katerega so drgetajoč izstopali dijakinje in dijaki po srečanju s sodnikom. "Manj zooma, več razuma" je pisalo na njihovih transparentih tistega spornega dne na Trgu svobode, ko so ne le rešili čast mariborske in slovenske mladine, zaprte med štiri stene svojih otroških sob, temveč so pozitivno mobilizirali tudi mariborsko univerzo, in zgolj zaradi njih je še mogoče verjeti v ponovno afirmacijo iztrošene in razpadajoče civilizacije.
Medtem ko nakupovalna središča beležijo neovirana drenjanja potrošnikov, moramo državljani ostati pozorni, ko oblastni govor izkorišča dikcijo "1,5 metra" za discipliniranje pokončne drže
Kako ponižujoče je do mladine in do akademske skupnosti, ki je marca letos izkazala brezhibno razumevanje humanističnega poslanstva univerze v mestu z nadvse ranljivim družbenim ustrojem, da se rektor v javnem prostoru angažirano oglasi šele v predprazničnih dneh tik ob koncu leta, ko tam v maniri zatrtega kafkovskega uradnika v pomilovanja vredni drobnjakarski dikciji pere umazano perilo nekoga, ki je po svoji funkciji dolžan umno voditi in z vsemi napori negovati srčiko humanistične in družboslovne znanosti v mestu in regiji. "Prav tako /…/ pri tem ni upoštevala zdravstvenih standardov v času razglašene epidemije, saj je bila v pisarni strokovne sodelavke brez zaščitne maske in se je v času konfliktne situacije delavki približala na razdaljo, manjšo od 1,5 metra, zaradi česar se je napadena delavka počutila še dodatno ogroženo. Kot rektor UM sem razumel strah in zgroženost delavke, ki se ji je to dejanje zgodilo na delovnem mestu, zato je nujno treba javnost posebej obvestiti, da ukrep ni bil izrečen lahkotno, temveč kot edini možen zaradi storjenih ravnanj."
Medtem ko nakupovalna središča - tudi mariborska - v teh dneh beležijo mrzlična in neovirana drenjanja potrošnikov, moramo državljani ostati pozorni, ko oblastni govor izkorišča dikcijo "1,5 metra" za discipliniranje pokončne drže. Pa srečno novo leto tudi vam, strokovni vodja in poslovodni organ Univerze v Mariboru!