(POTRET TEDNA) Aleksandar Vučić: Bumerang nasilja ga je zadel v glavo

Prav presenetljivo je gledati v zadnjih dneh srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Skrušenega in navzven presenečenega po dveh množičnih streljanjih, ki sta do petka zvečer rezultirali z devetimi mrtvimi, od tega osmimi otroki, v eni najelitnejših beograjskih šol in osmimi mrtvimi v okolici Mladenovca. Po dobrem desetletju na oblasti zdaj Vučić ugotavlja, da mu je šestmilijonska država ušla izpod nadzora. Pogrebi, če ne gre za heroje ali "heroje", so vedno neprijetni za oblast. In srbski absolutist, sicer demokratično izvoljen, to zelo dobro ve. Le bumerang nasilja, ki ga je sam vsa ta leta metal, se mu je zdaj vrnil in ga zadel v glavo.

Politik iz hladilnika

Če bi se pogledal v ogledalo in zmogel samorefleksijo, bi bil manj presenečen. Leta toleriranja ali celo spodbujanja nasilja do drugače mislečih, bratenje s pripadniki kriminalnih združb, ki nehajo biti nedotakljive šele takrat, ko postanejo država v državi ali pa nočejo več opravljati umazanih del za oblastnike, nedistanciranje od haaških in drugih zločincev, popoln nenadzor nad tonami orožja, ki so ostale še iz balkanskih vojn konec prejšnjega desetletja, odsotnost skoraj vsakršne kritike in poneumljajoča tablodizacija večine medijev z nekaj častnimi izjemami so (tudi) plod Vučićeve vladavine. Populizem, ki ga zganja iz leta v leto huje, pač daje tudi plebsu pravico, da počne podobne stvari kot gospodarji. Pa naj gre za banalnost, kot je dolgo zatajevano bahato divjanje sina Vučićevega "kuma" z lamborghinijem po Beogradu ali pa skoraj odkrito nošenje orožje kot v Teksasu.

Populizem tolče iz 53-letnega predsednika, ki je bil vse življenje v politiki, tudi zdaj. "To je napad na celo našo državo in vsak državljan to čuti," je dejal po četrtkovem strelskem pohodu, pravzaprav vožnji 21-letnika iz Mladenovca, ki ga tožilstvo kdo ve zakaj obravnava kot terorizem. Ukrepi, ki jih zdaj iz sebe meče Vučić, so mešanica resnih predlogov, z mednarodnimi normami skreganih napovedi in neuresničljivih želja. Dva še posebej bodeta v oči: da bi v Srbiji znižali prag za kazensko odgovornost s 14 na 12 let, ker je v šoli pač streljal otrok, ki bo dopolnil 14 let šele julija. Pravniki opozarjajo, da je to v nasprotju z mednarodnimi deklaracijami o človekovih pravicah - ampak v danem trenutku marsikomu zveni dobro. Prav tako bi zdesetkali količino orožja v obtoku. Malo morgen, bi rekli srbski ciniki, neprijavljeno orožje bo ostalo neprijavljeno, torej ilegalno, tudi poslej. Da o tem, da bi v Srbiji kar ad hoc uvedli smrtno kazen, niti ne govorimo.

Če je kdo pričakoval kaj drugega od populista, se je bridko motil. Kajti kako drugače označiti politika, ki je v predvolilni oddaji na zbanalizirani in povsem provladni komercialni televiziji Pink res stopil iz kulise hladilnika, ker so se pač po Srbiji šalili, da zaradi popolne prevlade nad mediji (častni izjemi na nacionalni ravni sta časopis Danas in medijski portal s televizijo N1, ki pa ju oblast preganja), skače iz vsakega hladilnika. Prav tako ga ni na svetu, z redkimi izjemami, ki bi bil na otvoritvi prav vsake lokalne ceste, tovarne ali tovarnice, vrtca in podobno. Kar seveda režimski mediji pokrivajo tako, da je videti, kot da je predsednik vse zgradil z lastnimi rokami. Vsako pomanjkanje javne kritične distance do lika in dela gospoda predsednika pač vodi k ustvarjanju kulta osebnosti, kakršnega poznajo v Severni Koreji ali na Kitajskem.

Številne odprte fronte

Seveda sedanja strelska kriza, ki lahko oblasti odvzame - ali pa prinese - nekaj ratinških točk, še zdaleč ni edina fronta, ki jo ima Vučić odprto. Obstajajo tudi dosti bolj dolgoročne in usodne. Eno je zagotovo lovljenje statusa quo med političnim vzhodom in zahodom, med Rusijo, tradicionalno srbsko veliko sestro na eni, in Evropsko unijo, v katero bi Srbija rada čim prej, na drugi strani. Glede odnosa do Rusije, (ne)obsodbe njene agresije na Ukrajino in neuvajanja sankcij je Vučić skoraj genialni vrvohodec. Vedno znova mu uspe prepričati ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki ga neprikrito občuduje, da je na njegovi strani, in od vsega že utrujene predstavnike EU ali ZDA, da bo zdaj zdaj stopil na prozahodno, proevropsko pot. Ko zaradi pritiskov Zahoda postane res nevzdržno, Srbija na kakšnem glasovanju v Generalni skupščini Združenih narodov glasuje kot velikanska večina preostalega sveta, torej obsodi rusko ravnanje - in to je tudi vse.

Podobno je glede odnosov na Zahodnem Balkanu, ki se še kar ni izvil iz nacionalizmov in nenehne nevarnosti izbruha nove vojne. Vučić se je, najprej kot premier in zdaj kot predsednik v drugem mandatu, pogajal s številnimi voditelji kosovskih Albancev in tudi Evropske unije. Govoril je o svoji zavezanosti k miru, a hkrati gojil skrajno nevarne tenzije o Kosovu (samostojnem in mednarodno priznanem od leta 2008) kot neodtujljivem delu Srbije. Podobno je z odnosom do vojn na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, ki jih je zakuhala Srbija pod Vučićevima vzornikoma, nekdanjim predsednikom Slobodanom Miloševićem in voditeljem radikalcev Vojislavom Šešljem.

Ni kritične distance do krvave preteklosti, fama, da so bili Srbi žrtev, je še vedno živa, po Beogradu še kar naprej rišejo grafite z voditeljema bosanskih Srbov Ratkom Mladićem in Radovanom Karadžićem, po Srbiji prepevajo četniške pesmi ... Oblast vse to seveda vidi, a tudi po tihem odobrava ali pa tega ne obsodi.

Ustava, kaj je že to

Dandanes si je praktično nemogoče predstavljati Srbijo brez Vučića. Četudi je šele na začetku drugega petletnega predsedniškega mandata, že zdaj govori o tem, da ne bo spreminjal ustave, da bi lahko predsedoval še dlje. No ja, nekateri njegovi politični vzorniki oziroma njihovi podrepniki so počeli prav to. Ustava je za Vučića tako ali tako nepotrebna knjiga, ki jo država pač mora imeti, a jo lahko v Srbiji, tako kot marsikateri zakon, vladajoči mirno kršijo.

Zgolj za primer, prav ustava v petem poglavju določa, da je funkcija srbskega predsednika predvsem protokolarna, tako kot v zahodnih demokracijah. Toda Vučić je predsednik, premier in ministrski zbor v eni osebi. Povsem protiustavno si je prilastil vso izvršno in deloma tudi zakonodajno oblast in to, da je predsednica srbske vlade Ana Brnabić, večina sveta izve, šele ko beseda nanese na homofobnost in lahko rečejo, poglejte, v Srbiji že nismo taki, saj je premierka vendar lezbijka. Še ruski predsednik Vladimir Putin je v prvem delu politične kariere, ko mu je potekel drugi in zadnji predsedniški mandat, kozmetično poskrbel za to, da je za štiri leta postal premier, četudi je za to dal spremeniti ustavo, ki je naenkrat dala predsedniku vlade velika pooblastila. Ko je bil izvoljen za novi mandat, so ustavo ustrezno vrnili v prejšnje stanje. Vučiću se ni ljubilo niti to.