"Tudi v jedru Evrope stvari tečejo po ravnem. Tam se ne streljajo, ampak molijo. V Parizu je v četrtek padla vlada, v soboto pa je politično vodstvo vsega sveta v njeni katedrali k devici Mariji prosilo za rešitev svojih duš. Skupaj sta sklenila roki francoski predsednik, ki je ostal brez vlade, in bodoči ameriški predsednik, ki vlade še nima. Oba sta s predsednikom Ukrajine govorila o miru v njegovi državi. Sedanji ameriški predsednik, ki ima ob tem vprašanju še vedno nekaj besede, je na otvoritev poslal ženo in hčerko. Kot bi bil vedel, da to ne bo glavna tema pogovorov v senci katedrale.
Vsi so skrivaj gledali na telefone, kaj je novega v Siriji. Tam se je odvijal druge vrste ritual. Potem ko so se čez teden drug za drugim vdali Alep, Hama in Homs, je vojska novega obraza na svetovnem odru Abuja Mohameda Al Golanija v soboto med mašo v Notre Dame vkorakala v predmestje Damaska. V nedeljo zjutraj je Golani razglasil, da je mesto osvobojeno, Sirija pa ima novo oblast. Bašar Al Asad je zadnji hip pobegnil v Moskvo. /.../
Kaj bi drugega lahko delali ob čudežu restavracije Notre Dame? Če je bog v nebesih – o čemer je imela večina uglednih romarjev ob otvoritvi zelo resne pomisleke – je očitno izgubil potrpljenje. Zanj tudi ni najbolj značilna ljubezen z rozete nad glavnim vhodom katedrale, ampak neizprosnost z manjšega portala zadnje sodbe na zahodni strani tega prelepega svetišča. V skladu s časi tudi zagotavljajo, da je zdaj cerkev takšna, kot je bila zamišljena v srednjem veku. Takrat je bil konec sveta še zelo nova ideja. /.../ Sirci sanjajo, da se bodo iz Evrope vrnili domov. To res zveni kot konec nečesa. Svet bo preživel. Kot pravi Nataša Kramberger, treba je verjeti, da se Vsemogočni samo heca z nami."