/ ČETRTEK, 4. JULIJ
Ura je osem zjutraj in jaz sem na vlaku, ki pelje iz Ljubljane v Maribor. Srebrni sij nad hribi postaja vse bolj zlat, ko gremo proti Štajerski. Vroč dan bo. Vodstvu časopisne hiše bom predstavil novi sodelavki, ki bosta namesto mene risali naslovnico in portret. V Maribor tako poleg mene potujeta ilustratorki Maja in Manca. Po sedemnajstih letih je čas za nov začetek, čas, da nekdo drug prevzame delo. Obe likovnici sta nadarjeni, delovni in odštekani.
Po sestanku pri urednikih si privoščimo sladoled pri Ilichu. Blizu mestne slaščičarne ima svoj umetniški kabinet mariborska korifeja – Primož Premzl. Pridruži se nam na kepici vaniljevega sladoleda. Ta sloki, vedno hudomušni zbiralec in založnik poskrbi za presenečenje. Ve, da se s karikaturo ukvarjam tudi študijsko, zato nas odpelje v skladišče. Podari mi nekaj ducatov knjig, polnih reprodukcij karikatur. Monografije bodo odlično dopolnile mojo študijsko knjižnico.
Ko se zvečer naša ilustratorska trojka vrača iz Maribora, je v vagonu soparno. S kolegicama živahno debatiramo o Večeru, medijih in svetu. Sledim razpravi, sodelujem, a pred očmi mi preblisnejo presenečeni pogledi sodelavk in sodelavcev iz Večerove pisarne. Niso pričakovali, da bom kar tako nehal risati. Ne morejo razumeti, da odhajam. Po pravici povedano: tudi meni je misel, da neham risati, še vedno silno tuja.
/ PETEK, 5. JULIJ
Kot vsako jutro se tudi danes zbudim v bolečino. Bolijo me dlani, zapestja, komolci in rame. Premalo spanja, premalo športa, slaba prehrana in stres so vzrok mojih muk. Večerove ilustracije skrbno številčim. Zadnji teden je devetstopetinsedemdeseti po vrsti. Včeraj sta me Maja in Manca dražili, naj zdržim še 25 tednov, da jih bom imel za sabo okroglih tisoč. Ne bo šlo. Zdravniki in terapevti (cela vrsta se jih je nabrala v zadnjem letu) so odločni: delo moram prekiniti za več mesecev. Če ne neham, bo nehalo telo.
Ob prekinitvi imam mešane občutke. V preteklosti sem sodeloval z vsemi tremi velikimi časopisnimi hišami. Vsaka ima svoje prednosti, a tako srčno in predano ekipo premore le Maribor. V meni se že začenja prebujati nostalgija. Imam tudi občutke slabe vesti. Odhajam v času, ko Večerova ekipa potrebuje vsak par rok, hkrati pa je v meni olajšanje: končno počitnice!
V sedemnajstih letih nisem nikoli zamudil roka oddaje ilustracij v tisk. Z družinskih oddihov sem se z avtobusom vračal v studio risat za Večer. Le enkrat nam je uspelo, da smo šli skupaj za teden dni na morje. Takrat sem moral risbe pripraviti za teden vnaprej. To se bo spremenilo in zdaj ženi Mojci ter otrokom obljubljam, da bomo zdaj končno lahko šli na daljši oddih. A otroci so že veliki, ne mudi se jim z mano na morje, žena pa mi ne verjame več: "Ziher bo kaj drugega prišlo vmes."
Popoldne grem na medicinsko fakulteto poslušat zagovor doktorske disertacije prijatelja, endodonta Roka Juriča. Rok zagovor odlično opravi.
/ SOBOTA, 6. JULIJ
Danes se mama seli. Mami odmirajo živci zaradi polinevropatije pa tudi parkinsonova bolezen napreduje. Po stopnicah se vzpenja le z velikimi težavami, zato odhaja živet v oskrbovana stanovanja v slabih 13 kilometrov oddaljen Slovenj Gradec. Dopoldne smo moj brat dvojček Metod in jaz s familijo v njenem stanovanju v drugem nadstropju bloka na Ravnah na Koroškem. Mama bo pomagala pri selitvi, tako da bo govorila, kaj gre z njo, kaj ostane na Ravnah in kaj gre stran. Napravila je neroden gib, pa jo je uščipnilo v hrbtu in zdaj ne more hoditi. Kličemo 112. Reševalci so hitri kot strela. Zdravnik da nekaj proti bolečinam. Popolnoma razume situacijo, tudi sam se je večkrat selil. Iz njegove rodne Banjaluke na Koroško je 372 kilometrov. To je tridesetkrat več kot z Raven do Slovenj Gradca. Mamo odpeljemo k tašči, kjer bo v miru počakala, da selitev mine, in sledila navodilom zdravnika: počitek na kavču in gledanje televizije.
Zvezda dneva je moja žena Mojca, ki z izjemnim talentom ureja predmete v škatle. Brat Metod vozi, otroci nosijo, jaz pa sem zadolžen za materino posteljo. Pri tem rahlo ojdipovskem opravilu sem uspešen. Deske zložim v bratov citroen in posteljo prepeljemo v Slovenj Gradec.
Ženi pomagam pakirati mamine kristalne kozarce. Zavijam jih v liste Večera. Mama je v svojem malem stanovanju živela 42 let. Kot da bi mi jih nekdo nastavil, me s strani časnika opazujejo obrazi novinark in novinarjev. Še Ervin Hladnik Milharčič me pogleda izpod čela na fotografiji ob intervjuju iz aprilske številke.
Zvečer z bratom končno sestaviva posteljo. Skozi okno mamine nove spalnice se odpira čudovit razgled. A mama je tako utrujena, da le s težavo stopi na balkon. Vpraša me: "No, kje je zdaj ta Uršlja gora?" Mama, to je Uršlja, pred tabo. "Slabo vidim na daleč." Tako je utrujena, da ne vidi gore, ki se pne čez horizont dovolj blizu, da bi se je lahko dotaknila z roko.
/ NEDELJA, 7. JULIJ
Mama je prvič spala v novem stanovanju v Slovenj Gradcu. Dopoldan z bratom polniva, voziva in nosiva nove škatle. Nismo še končali. Na hodnikih bloka nas ogovarjajo sosedi, ki so ugotovili, da njihove Metke ni več tu. Imajo prav take obraze kot večerovci v četrtek. Kako, da Metka gre? A Metke ne bo več nazaj? Kam gre? Sosedje so v šoku, moja mama pa medtem v Slovenj Gradcu z Mojco sortira stvari, ki bodo našle svoje mesto v novem domu. Protibolečinska zdravila še držijo. Mama bo prvič v življenju stanovala v novogradnji. To so oskrbovana stanovanja, ki jih je zgradil Stanovanjski sklad RS. Stanovanja so zračna, praktična in svetla. Dvigalo in tuš brez stopnic omogočata ljudem, ki težko hodijo, da opravijo vse sami.
/ PONEDELJEK, 8. JULIJ
Pred nekaj meseci me je kolegica, upokojena novinarka Jelka Zupanič vprašala: "Povej, kakšno življenje imaš." Nekaj sem ji začel odgovarjati, pa nisem našel pravih besed in me je prehitela: "Kdaj si bil nazadnje na dopustu? Si bil kdaj na bolniški? Ti bom jaz povedala, kakšno življenje imaš: za en kurc. A nimam prav?" Jelka ima zmeraj prav. Čas je za spremembo. Ta teden prvič ne bom risal za Večer.
/ TOREK, 9. JULIJ
Na obisku je Rok Kajzer, urednik Sobotne priloge. Obujava spomine, kako sem začel pri Večeru. Trije novinarji so botrovali mojim prvim risbam in besedilom. Že davnega leta 2004 sem objavil potopis iz New Yorka in ga ilustriral. Moja prva botrica je bila Dragica Korade. Miro Petek in Tomaž Ranc sta druga botra. To so bili ljudje, ki so našli pravo besedo zame, mi svetovali in me spodbujali. Pri Večeru sem sodeloval skoraj z vsemi novinarkami in novinarji. Izjemne osebnosti, veliki učitelji in učiteljice. Jaz nisem bil znan ilustrator in karikaturist, mene je Večer naredil v to, kar sem danes. Na podelitvi Prešernovih nagrad protokol ne predvideva govorov in zahval. Še dobro, da jih ne, sicer bi moral prebrati cel spisek zaposlenih pri Večeru.
/ SREDA, 10. JULIJ
Pokliče me mama. Obiskala je upravno enoto. Postala je občanka občine Slovenj Gradec.
/ ČETRTEK, 11. JULIJ
Spomnim se, kot bi bilo danes. Sedmega julija 1995 sem z bosanskimi prijatelji sedel v kavarni na Poljanski cesti v Ljubljani. Nek star možakar, ki je obraz ves čas tiščal v miniaturni radio, je nenadoma dvignil glavo: "Srebrenica je padla." Mednarodna skupnost je izbrala 11. junij za dan spomina na genocid v Srebrenici. Naslednje leto bo trideset let od zločina. Bosna žaluje in se spominja, moj teden pa je minil v znamenju začetkov. Ko je lani umrl moj najboljši prijatelj, mi je v misli iz meglic spomina priplavala pesem irskega poeta Brendana Kennellyja z naslovom Začni. Pesem sem prevedel. Iskanje pravih besed je bilo takrat moja terapija.
[...]
Vsak začetek je obljuba,
ki se rodi v svetlobi in umira v temi,
je odločnost in vznesenost pomladi,
ki brsti ob poti v službo.
[...]
Začni ob lepoti deklet, čakajočih v vrsti,
naduti samoti labodov v rečnem kanalu,
mostovih, ki povezujejo preteklost s prihodnostjo,
starih prijateljih, ki odhajajo, a ostajajo z nami.
Začni ob tej samoti, ki se ne more končati,
saj moramo morda prav zaradi nje začenjati.
Čeprav živimo v svetu, ki sanja o koncu,
ki vedno vzbuja vtis, da se bo vdal,
nas nekaj, kar noče priznati zaključka,
prepriča, da zmeraj znova začenjamo.
Začni.
