"Meni se v bistvu ti gospodarstveniki kar smilijo. Dovolj težav imajo že s prekomerno obdavčitvijo plač in nenehnimi grožnjami z dvigom davka na kapitalski dobiček ali nepremičnine, zato ni čudno, da jih v predinfarktno stanje spravi že pomislek, da uspešnega gospodarstva ne more biti brez uspešnega šolstva in da je to prej zgodba o kuri in jajcu kot zgodba o materi, ki hrani nebogljenega otroka. Kot je razumljivo, da jih zbode opazka, da bi imelo tudi gospodarstvo korist od boljše prometne infrastrukture, ali od boljšega javnega zdravstva, takšnega, ki bi njihove delavce pozdravilo še pred upokojitvijo.
Ne, tem ubogim gospodarstvenikom res ni treba poslušati tovrstnih metelkovskih modrosti, še najmanj pa tistih o pozitivnih vplivih kulture na gospodarstvo. Zato jih raje pustite v prepričanju, da je kultura pregrešno drag luksuz, resda majhen, a toliko bolj nepotreben strošek. In tudi ko rečejo, da je financiranje kulture z davkoplačevalskim denarjem treba prepustiti bogatim Norvežanom in Švicarjem, vi samo kimajte. In recite, da je možno matematično izračunati, da bi slovenska družba brez proizvodnje knjig, gledaliških predstav ali koncertov klasične glasbe zlahka preživela, brez proizvodnje rezervnih delov za nemške avtomobile pa dosti težje.
Predvsem pa se, ko vam potarnajo, da je problem slovenskega gospodarstva v tem, da ne ustvarja dovolj izdelkov z dodano vrednostjo, vzdržite privoščljivih komentarjev. Naj vam takrat niti na misel ne pride omeniti, da izdelke z dodano vrednostjo praviloma ustvarjajo tam, kjer vlagajo veliko javnega denarja v izobraževanje, znanost in tudi kulturo, medtem ko tam, kjer jim je vseeno, kako bralno pismeni so njihovi dijaki, kjer bi radi znanstvenike štempljali in kjer na javni televiziji vrtijo turbofolk, proizvajajo polizdelke in prodajajo surovine." (dr)
