"V razmerah, ki jih seveda države z omejenimi viri (torej vse države) težko obvladujejo, je najpomembneje, da družba čuti, da se politiki tega zavedajo. S tem ne želimo reči, da morajo o tem ves čas govoriti, ampak da morajo biti posebno previdni pri svojem ravnanju. Da ne dajejo ljudem občutka, da se njih to ne tiče. To je seveda zelo težko, saj so ljudje zaradi takšne situacije občutljivi, celo razdražljivi. V teh razmerah šteje že napačno izbran plašč, belo usnje na avtomobilskih sedežih ali pa štoparska akcija kakšnega ministra. Ta občutek, ki ga imajo danes ljudje po vsej Evropi, je najlažje opisati kot izgubljeni občutek varnosti. Ena od vladajočih strank je to zaznala, a zgolj zaznala. Če bi ga tudi razumela, bi ravnala drugače.
Sedanja slovenska koalicija ima do naslednjih državnozborskih volitev dovolj časa, da končno začne razumeti družbo. Kot smo zapisali: ima čas. A v dveh letih vseeno ni pokazala, da ima dovolj človeškosti in empatije, da bi se znala modro odzvati na to, kar res tare ljudi. Ljudi pestijo namreč za politiko drobne, nevelike stvari, nepomembnosti; računi in cene, bivanje, najemnine in dopusti, cene v najljubšem baru. Vlade, poslanci in ministri so radi vzvišeni nad takšnimi banalnostmi življenja. A to je v resnici življenje. In štiri leta so za eno življenje slehernika pomemben kos celote. Vsako leto šteje. Vsak dan šteje. Kot je pela Katarina Rešek - Kukla leta 2016: 'Edino, kar je, je zdele in zdej.'"
