Komentarje pravkar končanih evropskih volitev lahko razdelimo med tiste, ki govorijo o porastu skrajnežev in krepkem premiku Evrope v desno, in tiste, ki trdijo, da se ni zgodilo nič presenetljivega ali nepredvidenega. Oboji imajo prav. Po eni strani bo nova sestava Evropskega parlamenta najbolj desna do zdaj. Najprej zato, ker bodo imele skrajno desne stranke v njem znatno več poslancev, čeprav je res, da gre ta porast skoraj izključno na račun rezultatov v treh državah, Italiji, Nemčiji in Franciji, kjer je skrajna desnica krepko povečala svoj izkupiček iz 2019. Slika drugod je precej drugačna, marsikje je skrajna desnica dobila manj od pričakovanj, a to na evropskem nivoju ne more bistveno vplivati na trend, ki ga diktirajo rezultati v treh velikih državah članicah. Nekateri skušajo miriti strahove z opozarjanjem na neenotnost med skrajno desnimi formacijami, ki imajo glede nekaterih ključnih vprašanj, na primer v odnosu do Rusije, zelo različna stališča. Ambicije po večjem vplivu bodo gotovo sprožile prizadevanja za več sodelovanja, a je vendar težko pričakovati, da bo skrajna desnica in radikalizirani konservativci, kot nekatere med njimi imenuje nizozemski politolog Cas Mudde, čez noč delovali kot dobro naoljen in monoliten glasovalni stroj.
Po drugi strani pa premika v desno ne gre iskati zgolj v večjem številu skrajno desnih poslancev, ampak tudi v rezultatih, ki so jih dosegle tri proevropske politične skupine, ki že dolga leta dominirajo v Evropskem parlamentu in ki bodo tudi v novi sestavi imeli dovolj predstavnikov, da se obdržijo na vrhu. Med njimi so liberalci močno oslabljeni, socialdemokrati so stagnirali, okrepila se je le ljudska stranka. Mnogi iz te zadnje bodo uspeh pripisali trši protimigrantski retoriki, odmiku od zelene tranzicije in napadom na "wokizem", ki je postal izmuzljiva nalepka za diskreditacijo mnogih progresivnih idej, od zaščite manjšin, boja proti vsem oblikam nestrpnosti in diskriminacije in enakopravnosti med spoloma. Čeprav večina raziskav kaže na to, da posnemanje skrajnih populističnih diskurzov "sredinskim" strankam ne prinaša dobičkov, ampak ravno nasprotno, je pričakovati, da se mnogi ne bodo uspeli upreti skušnjavi, da bi si z žaganjem veje, na kateri sedijo, poskusili pridobiti nekaj dodatnih točk podpore. Po mnenju Rose Balfour, evropske direktorice fundacije Carnegie za mednarodni mir, bo Evropa zaradi tega izgubila vodilno vlogo na področju varovanja okolja in človekovih pravic v svetu.
Kako se bodo odvijale stvari v naslednjih mesecih in letih, bo v mnogočem odvisno od tega, kaj se bo v naslednjih dneh zgodilo v Franciji. Čeprav je večina raziskav napovedovala volilni izid, ki smo mu priča, so mnogi očitno do zadnjega trenutka upali na čudež, ki bi preprečil, da bi skrajna desnica tako prepričljivo premagala vso konkurenco. Francija je te dni v šoku, najprej zaradi volilnega izida, potem pa še zaradi odločitve predsednika Macrona, da razpusti parlament in razpiše volitve, ki bodo v dveh krogih potekale 1. in 7. julija. Mnogi, tudi znotraj njegove stranke, so z odločitvijo nezadovoljni in mu očitajo nepremišljenost, ki ima lahko zelo resne posledice za Francijo in Evropo.
Poteza je vsekakor vredna vrhunskega pokeraša, ki v škripcih na igralno mizo vrže hišo, avto, ženo in otroke. Macron tvega ogromno, a v njegovi odločitvi je tudi nekaj logike. Najprej računa na šok, ki ga je v Franciji povzročila zmaga skrajne desnice. Upa, da se bo javnost mobilizirala in da bodo na volišča odšli mnogi, ki so na evropskih volitvah ostali doma. Parlamentarnih volitev se tradicionalno udeleži do 20 odstotkov več ljudi, tokrat bo morda razlika še večja. Poleg tega so evropske volitve tradicionalno priložnost za protestne glasove, v preteklosti so na državnih mnogi glasovali drugače. Macron si želi tudi povezovanja med "republikanskimi" strankami, kot Francozi generično imenujejo stranke, ki ne pripadajo desnim ekstremom. Sanitarni kordon je v preteklosti deloval in skrajni desnici omejeval prisotnost v parlamentu in preprečeval, da bi se najprej eden, potem pa se drugi član družine Le Pen zavihtel na mesto predsednika države. V dvokrožnem sistemu, v katerem se v drugi krog uvrstijo kandidati, ki prepričajo najmanj 12,5 odstotka vseh registriranih volivcev v posameznem volilnem okrožju, je ključ do uspeha v združevanju moči. Na levi so se najprej za sodelovanje dogovorile skoraj vse stranke, od socialistov, zelenih do skrajno leve Neuklonjene Francije, ki jo vodi kontroverzni Jean-Luc Melenchon. A se je med tem o njihovem sodelovanju že pojavil dvom. Popolna zmeda je nastala na desnici, kjer je vodja stranke Republikancev Eric Ciotti dva dni po evropskih volitvah napovedal sodelovanje z Marine Le Pen, pri tem pa naletel na ostro nasprotovanje večine drugih veljakov stranke, ki zahtevajo njegov odstop. Zmeda je nastala tudi pri povezovanju skrajno desnih strank. Potem ko so že napovedali, da je prišlo do dogovora med stranko Marine Le Pen RN in še bolj skrajno desno stranko Reconquête, v kateri ima vodilno vlogo nečakinja Marine Le Pen Marion Maréchal, si je RN nenadoma premislila in umaknila ponudbo za sodelovanje. Razlog naj bi bil predsednik Reconquête Eric Zemmour, ki je še skrajnejši od skrajnežev.
Kako se bodo na vse te kolobocije odzvali volivci, je nemogoče napovedovati, enostavno zato, ker takšnih volitev, v takšnih okoliščinah in s takšnimi vložki, še nikoli ni bilo. Sanitarni kordon je v preteklosti funkcioniral zaradi odbojnosti skrajne desnice med večino prebivalstva, a Marine Le Pen je v zadnjih letih vložila veliko truda, da omili podobo stranke, k normalizaciji pa je pripomoglo tudi koketiranje tradicionalnih strank z njenimi stališči. Macron skoraj gotovo ne more računati, da bo sam s svojo stranko ustavil skrajno desnico. Računati mora na uspeh svojih političnih nasprotnikov v sredinskem taboru, ki pa do njega gojijo cel kup zamer. Tudi če skrajni desnici ne uspe ponoviti rezultatov iz evropskih volitev, Macronu v zadnjih treh letih predsedovanja ne bo z rožicami postlano.
Nekateri analitiki dodajajo, da ima Macron tudi v primeru zmage skrajne desnice na parlamentarnih volitvah rezervno rešitev. V roke bi dobili vladne vajeti, ki so v francoskem predsedniškem sistemu precej krajše kot drugod. V kohabitaciji bi predsednik preko svojih pomembnih izvršilnih pristojnosti preprečeval najhujše ekscese, obenem pa računal na to, da si bo skrajna desnica na oblasti zaradi svoje nekompetentnosti polomila zobe in izgubila podporo. A tudi tukaj se lahko marsikaj zalomi. Prvo tveganje je v tem, da skrajna desnica na oblasti, vsaj na kratki rok, ne bo dovolj nekompetentna. Zveni groteskno, ampak takšni so časi. Čeprav nimajo oblastnih izkušenj na nacionalni ravni, so že dolga leta na čelu mnogih manjših in srednje velikih mest. Poleg tega je francoska državna administracija velika mašinerija, ki bo delovala naprej, če bo skrajno desna vlada le dovolj inteligentna, da se ne bo preveč vmešavala in priljubljenost raje vzdrževala s populistično retoriko in uporabo državnih malh za kupovanje podpore. Pa tudi če ljudje z oblastjo ne bodo zadovoljni, jeze skrajni desnici ne bo težko usmeriti na predsednika, ki je že tako zelo nepriljubljen. Ne gre pozabiti, da je ljudsko nezadovoljstvo mana za populizem. Slabše ko gre ljudem, bolje jim gre. Demokratične stranke za podporo potrebujejo dokaze o svoji učinkovitosti in uspešnosti reševanja težav. Populisti živijo od besa. In tega je, ne le v Franciji, zelo veliko in vedno več.
