"Teden in pol je minil od velike Trumpove zmage, ameriška in evropska politična garnitura pa se še vedno nista izvili iz šoka. Toda zdaj ni čas za jokanje, pač za premislek, kaj se odgovorni politiki lahko iz te lekcije naučijo in kako Trumpovo zmago obrniti v korist lastnih interesov. /.../ Trumpova trgovinska politika že napoveduje splošne 60-odstotne carine na ves kitajski uvoz in zagrozil tudi Evropi, da bo v nekaterih panogah, kot je avtomobilska, deležna podobne 'dobrodošlice'. Trumpa označuje njegova 'transakcijska narava', on je 'kšeftar' po duši, zato je od njega seveda mogoče pričakovati precejšnjo mero pragmatizma. To pomeni, da bo kljub temu, da je to nelegalno z vidika pravil WTO, res uvedel carine, da bi s tem 'prepričal' kitajska in evropska podjetja, da prenesejo proizvodnjo v Ameriko. Kot je povedal, nima težav s tem, da kitajska podjetja Američanom prodajajo kitajske izdelke, vendar naj jih izdelujejo v Ameriki in zaposlujejo ameriške delavce.
Za Evropo to pomeni pospešitev trenda selitve podjetij čez lužo. Vprašanje je, ali so evropski »voditelji« sposobni ta trend zaustaviti. Evropa sicer ima vzvode, s katerimi se lahko upre ameriškim pritiskom, predvsem na področju pogojev poslovanja ameriških finančnih in tehnoloških podjetij v EU. Vendar to ne bo zaustavilo bega evropskih podjetij v Ameriko. Ta beg se je začel z evropsko energetsko krizo in pospešil z Bidnovim paketom subvencij. Evropska podjetja se selijo, ker je energija v Evropi predraga in ker EU nima industrijske strategije, prek katere bi s finančnimi spodbudami motivirala investicije v strateške industrijske in tehnološke sektorje. Države EU lahko z enim ukrepom, to je odpravo sankcij na ruske energente, znižajo cene plina in z enim ukrepom, to je odpravo kuponov za izpuste CO2, znižajo cene elektrike. In lahko bi kopirale kitajsko in ameriško industrijsko politiko."