ZDA proizvedejo in porabijo največ nafte na svetu, zato imajo do nje poseben odnos. Tega se seveda zavedajo tudi predsedniški kandidati. Donald Trump je obljubil, da bodo ZDA pod njegovim vodstvom še naprej na veliko vrtale za nafto, s čimer je menda poskušal pridobiti finančno podporo velikih naftnih družb. Slednje so se že odzvale in so Trumpu za predsedniško kampanjo donirale 7,3 milijona dolarjev, kar je trikrat več kot leta 2020.
Vpliv nafte na inflacijo
Joe Biden se je sicer s svojo zeleno politiko in drugimi zakoni trudil zmanjšati odvisnost ZDA od fosilnih goriv. Kljub temu pa je dopuščal večje črpanje nafte in lastnikom motornih vozil obljubil, da bodo cene goriva ostale nizke. V ZDA je to zelo pomembna obljuba. Znano je namreč, da Američani naravnost obožujejo svoje jeklene konjičke. Nakupovalna središča zunaj mest, neskončne avtoceste in pomanjkanje državnih investicij v javni transport so povzročili, da si Američani sploh ne morejo več predstavljati življenja brez avtomobila. Večina velikih ameriških mest je zrasla okoli velikih cestnih sistemov.
Zato morda ni nobeno presenečenje, da so cene na bencinskih črpalkah pomemben dejavnik, ki vpliva na odločitve volivcev. Raziskave so celo pokazale, da imajo cene goriva v ZDA ogromen vpliv na inflacijska pričakovanja in razpoloženje potrošnikov. Ko se zvišajo cene goriva, se zmanjša zaupanje v gospodarstvo.
Medtem ko mnoge evropske in azijske države prehajajo na alternativne vire energije, ZDA ne zmanjšujejo svoje odvisnosti od fosilnih goriv, zlasti ko gre za transport. Električni avtomobili pomenijo le osem odstotkov vseh vozil, ki jih prodajo v ZDA. V Evropi je ta delež 21-odstoten, na Kitajskem pa celo 29-odstoten.
Vsako zvišanje cen goriva pred poletno "vozno sezono" - ko se zaradi počitnic in lepšega vremena na ceste odpravi več ljudi in se poraba goriva v primerjavi z drugimi meseci v letu poveča za približno 400 tisoč sodčkov na dan – bi bilo za demokratsko stranko razlog za resno zaskrbljenost. Res pa je, da tisti, ki sedijo v Beli hiši, v resnici sploh nimajo velikega vpliva na cene goriv. Cena surove nafte, ki se oblikuje na mednarodnih trgih, pomeni le približno 50 odstotkov cene goriva na bencinskih črpalkah. ZDA na domačih tleh načrpajo dovolj nafte, da pokrijejo svoje lastne potrebe in jo prodajajo drugim državam. Leta 2015 je ameriški kongres odpravil omejitve glede izvoza ameriške nafte, ki so veljale štiri desetletja, s čimer je ameriškim naftnim družbam omogočil, da svojo nafto prodajajo najboljšim ponudnikom na mednarodnem trgu. A stvari so še bolj zapletene, ker lahko nekatere ameriške rafinerije predelujejo le določeno vrsto surove nafte, ki jo morajo ZDA uvoziti. Ameriški predsednik nima vpliva niti na mednarodne dogodke niti na odločitve drugih držav glede črpanja nafte.
Leta 2023 je proizvodnja nafte v ZDA dosegla rekordne ravni, saj so v povprečju vsak dan načrpali 12,9 milijona sodčkov, letos pa naj bi se obseg črpanja, tako vsaj napovedujejo, povečal še za dva odstotka
Vrtoglavi dvigi cen nafte zaradi političnih kriz v drugih regijah proizvajalkah so dokaz, da so ZDA zaradi trajne odvisnosti od nafte, bodisi načrpane doma bodisi uvožene, izpostavljene pretresom na globalnem trgu, kar lahko vpliva na izide volitev. Po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 in lanski zmanjšani proizvodnji v državah, kot je Savdska Arabija, je republikanska stranka izkoristila zvišanje cen goriva za napad na Bidnove okoljske politike, v okviru katerih so ZDA omejile črpanje nafte na domačih tleh in ustavile vrtanje na Arktiki.
Velike in male naftne družbe
Ameriški predsednik res nima veliko besede pri tem, po kakšni ceni volivci kupujejo gorivo, toda domače uredbe o nafti in plinu vendarle imajo pomembno vlogo, saj so proizvajalci nafte precej vplivni akter v ZDA. Trumpa podpirajo velike naftne družbe. Hkrati je struktura ameriške naftne industrije edinstvena v primerjavi z drugimi proizvajalkami nafte. V njej prevladuje veliko število malih, neodvisnih proizvajalcev, ki služijo denar s prodajo nafte, ki jo črpajo na svojih zemljiščih.
V večini proizvajalk nafte je lastnica nafte pod površjem Zemlje država. V ZDA pa so imetniki pravice do izkoriščanja mineralnih surovin lastniki zemljišč. Ti lahko naftnim družbam dovolijo, da na njihovih zemljiščih vrtajo za nafto, za kar jim te plačujejo rudarske licenčnine. Leta 2029 je bilo v ZDA 12,5 milijona lastnikov tovrstnih licenčnin. Poleg njih je v državi aktivnih še okoli 9000 neodvisnih podjetij, ki se ukvarjajo s črpanjem fosilnih goriv. Ta načrpajo okoli 83 odstotkov vse nafte v ZDA, ustvarijo tri odstotke BDP in zagotavljajo štiri milijone delovnih mest.
Podjetja, ki vrtajo na zemljiščih v državni lasti, plačujejo licenčnino državi. Ta licenčnina je do nedavnega znašala samo 12,5 odstotka prihodka, ustvarjenega s prodajo načrpane nafte. Proizvajalci nafte Bidnove odločitve, da licenčnino zviša na 16,67 odstotka, niso prav dobro sprejeli. Kljub temu zvišanju in Bidnovi obljubi, da bo še naprej spodbujal ameriški energetski prehod, se je industrija nafte in plina v času njegovega predsednikovanja še naprej širila. Leta 2023 je proizvodnja nafte v ZDA dosegla rekordne ravni, saj so v povprečju vsak dan načrpali 12,9 milijona sodčkov, letos pa naj bi se obseg črpanja, tako vsaj napovedujejo, povečal še za dva odstotka.
Večji obseg proizvodnje nafte utegne biti demokratom v pomoč pri njihovih prizadevanjih za ponovno izvolitev. Za vse višje cene goriva to seveda ne velja, čeprav nanje precej bolj vplivajo drugi dejavniki kot Bidnove energetske politike. Morda pa bo mednarodna ekonomija naftnih trgov tista, ki bo vplivala na odločitve ameriških volivcev in odločila, kdo bo novembra dobil volitve in kdo jih bo izgubil.
Emilie Rutledge, višja predavateljica
ekonomije, The Open University
(The Conversation)
