"Če je Logar od začetka (se pravi od 'srebrne medalje' na predsedniških volitvah) načrtoval kandidaturo za predsednika SDS, potem je to bila najbolj nenavadna kampanja za predsednika stranke v zgodovini političnih strank. In ne le strank. Kdor hoče kandidirati na najvišje mesto v določeni organizaciji, skuša navadno izkazati veliko lojalnost tej organizaciji. Logar pa je – sicer počasi in brez pompa – začel korak za korakom rezati svoje vezi s stranko. Odstop z mesta predsednika sveta SDS gotovo ni signaliziral, da si želi močnejšega angažmaja v življenju stranke: še zlasti ker je bila ta njegova funkcija na udaru kritikov in skeptikov, ki so se posmehovali 'nestrankarski' naravi njegove kandidature za predsednika republike. Kot bi, z enoletno zamudo, hotel reči: zdaj pa gre zares, zdaj pa bom res prerezal popkovino.
Nekateri seveda menijo, da je bilo poigravanje z idejo lastne stranke le šov. Sam v tem ne vidim nobenega smotra. Priljubljenosti med člani stranke, ki so ključni za uspeh njegove kandidature za predsednika SDS, mu ni prinesel. Predstavljam si, da bo tudi marsikateremu izmed njegovih tesnejših sodelavcev v Platformi sodelovanja ostal grenak priokus, ko bodo ugotovili, da je bila njihova dobra volja pri oblikovanju 'nečesa velikega', 'novega projekta, ki bo presegel dosedanje okope', uporabljena kot diverzantska akcija v notranjestrankarski tekmi za predsedništvo SDS. To še najbolj spominja na tiste najstniške komedije, kjer punca začne hoditi s fantom, ki ga v resnici ne mara, zato da bi razvnela ljubosumnost pri fantu, v katerega je zatreskana, a se zanjo ne zmeni. /.../ A težava je, da Logar v zadnjem letu in pol ni delal kampanje za predsednika SDS: kolebal je med kampanjo za predsednika ljudskih src in za desnosredinsko različico 'stranke novih obrazov'."
