"Hahljam se, ko te dni odpiram časopise, iz katerih druga za drugo padajo kolumne generacijsko starejših kolegov, ki vsi po vrsti napovedujejo prihodnost, hlinijo svetobolje in se predajajo fatalizmu. Kar naenkrat se ustvarjalci javnega mnenja strinjajo, da je sedanji družbeni red na tem, da propade. Razkrajanje zahodnih demokracij naj bi že doseglo točko onkraj povratka, izkazale so se za gojišče oligarhij in predfaza tehnofevdalizma, v katerem sta ves kapital in moč skoncentrirana v rokah peščice radikaliziranih moških. Nemočno opazujemo trganje evroatlantskih vezi in krepitev skrajno desnih politik po Evropi in svetu. Raste zavest o ogroženosti majhnih držav, vse več in vse manj sramežljivo se govori o nujnosti redefinicije slovenskega nacionalnega interesa. Potrjuje se tisto, kar mlajše generacije, ki smo dozorele na hiperrealistični strani pokriznega obdobja, že vemo. Slovenija se je s svojim nastankom okoli vratu vrgla dekadentnemu, samodestruktivnemu, propadajočemu imperiju.
V celotnem medijskem prostoru je mogoče opazovati resignacijo nad resničnostjo samo zato, ker so se ideje neke generacije izkazale za napačne. A družba ima kljub kolektivni odgovornosti za svoje zmote še naprej dolg do današnjih 20-letnikov. Neodgovorno je, ko davno odrasle, vmes postarane generacije vztrajajo, da ni alternativ: da je socializem le zgodovinska lekcija, od katere se nismo ničesar naučili, da nam je na voljo le antihumanizem kapitalizma, da so države lahko le nacionalne ter da onkraj ekonomske, vojaške in ideološke realnosti zahodne paradigme ni ničesar. Razmišljam o 'naši generaciji', ko smo imeli 20 let in bili gotovi, da bomo življenje primorani preživeti brez velikega zgodovinskega dogodka, brez prelomov, brez kriz, ki bi dale priložnost, da vrednote, interese in vizijo premislimo na novo."
