"Po vojni sva z možem prvič odpotovala v Brazilijo z željo po novem znanju in mreženju trgovskih odnosov. Ne eni ne drugi, Etiopijci in Brazilci, kaj šele Gvatemalci ali Kolumbijci, takrat niso vedeli, kaj mi počnemo s kavo. Oni so kavo še zmeraj filtrirali skozi nekakšno bombažno nogavico. V domovini kave niso znali piti kave! Filter je filter, tak ali drugačen, ni primerjave z espressom niti s kafetiero (moka), ki je tehnično srednja pot, zame enako nepitna. Pred razmahom espressa smo kavo kuhali tako, tudi Feri, ko mu jo je tajnica postregla v uradu, da smo v kotličku zavreli vodo, ugasnili, potresli kavni prah, dobro premešali, počakali, da se zrna posedejo – brez filtracije.
Pri kavi je samo to pomembno – brez filtra. Filtracija, kakršna koli, vedno pokvari okus. Prijatelj, ki je rad eksperimentiral s kafetiero, me je enkrat prepričeval: pridi in poskusi, ne veš, kaj zamujaš, jaz pa nazaj: vem, smrad po prežganem! (...)
Prvo kot prvo: sovražim kavo z mlekom. Mleko v dobri kavi je greh. Jaz pijem samo čisto, pri nas pravimo črno kavo. Espresso je med kavami non plus ultra, koncentrat njenih najboljših lastnosti. S sladkorjem ali brez? Kaj vi pravite? Vonj, vidni vtis, seveda okus, fiziološki učinek – dobro počutje, poživitev. To ni razumska enačba, kava nam je na instinktivni ravni všeč – zbuja asociacije. To je blagodejna pijača, ogreje dušo, dvigne duha, pomaga bolje živeti. (...)
V našem podjetju smo dobiček vedno v čim večji možni meri ponovno vlagali v razvoj. To je naša moč, za mojega tasta in moža celo svetinja: delamo za brezpogojno kakovost, samo za to, za vsako ceno. Najvišji kakovostni razred surovin, pridelovalni in predelovalni postopki, selekcija, tehnologija, storitve za stranke. Ni vsega mogoče zajeti v ceni – preveč bi stalo."
https://www.delo.si/sobotna-priloga/zdaj-bi-pa-vsi-radi-napisali-zgodbo-illyjev
