"Nekatere dežele imajo prostovoljce, vendar bistveno manj kot pri nas. Tudi status imajo urejen dosti slabše. Ko so Avstrijci v času žleda leta 2014 prišli na pomoč, so pripeljali agregate, prišle so tudi ekipe za agregate, sestavljene iz gasilcev. Večina njihovih članov je vzela dopust. Po enem tednu so prišli drugi, ki so tudi vzeli po teden dopusta.
V naši državi ni treba za intervencije nikomur jemati dopusta, vsi imajo refundirane osebne dohodke in podobno. Če pogledamo Italijo, imajo samo profesionalce, zato so tudi te strukture bistveno manjše. Ko smo predlani imeli velik požar na Krasu, so naši gasilci rešili dve zamejski vasi v Italiji, ker Italijani preprosto niso imeli dovolj ljudi. Imajo gašenje iz zraka, kolikor ga pač imajo, na tleh pa zelo malo ljudi. Podobno je na Hrvaškem. Pred kratkim sem videl, da so imeli pri nekem požaru sto ljudi, mi smo jih imeli julija na Trstelju po tristo. In to ne na dan, ampak na izmeno, se pravi, da smo jih imeli šeststo na dan. Zato je naš sistem neprecenljiv, ampak tega se vsi ne zavedajo.
Vsaj za petdeset ali sto let nam ni treba skrbeti, ha, ha. Že gasilcev kot največjega dela sistema je vsako leto več. Zdaj imajo že več kot 170.000 članov, od tega jih je več kot 40.000 operativnih, čeprav seveda še nikoli nismo potrebovali vseh naenkrat. Tudi pri drugih, bistveno manjših organizacijah, kot so jamarji, gorski reševalci, taborniki in drugi, ni nihče niti omenil, da bi imel težave s člani za operativno delo. Ko se dejansko zgodi kakšna nesreča, pa smo sami videli, da imamo prostovoljcev še preveč. Dobesedno. Ko pridejo na delo, smo namreč odgovorni zanje. Treba jih je organizirati, poslati na delo, ki ga lahko opravljajo, in poskrbeti za varnost, kar je predvsem za manjše občine lahko velika težava. Očitno smo v pripravljenosti za prostovoljno pomoč nekakšen fenomen v Evropi."
