(STRAN 210) Duhovi preteklosti

Pariška komuna je obstajala dva meseca. Weimarska republika petnajst let. Avstro-Ogrska je nastala z reformo leta 1867 in v takšni obliki obstala do konca prve svetovne vojne. Enainpetdeset let. Jugoslavija je preživela kopico preobrazb, v svoji socialistični različici, ki se je najbolje spomnimo, je vztrajala petinštirideset let. Sveto rimsko cesarstvo je bila še precej bolj kompleksna, heterogena in skoraj kontradiktorna (nad)državna tvorba, o kateri je Voltaire nekoč zapisal, da ni ne sveto ne rimsko, povrhu vsega pa ni niti cesarstvo. Kljub temu je med njegovim uradnim začetkom in koncem minilo skoraj osemsto petdeset let.

Dobro, vse to načeloma vemo, o tem smo se učili v šoli. Ne glede na njihovo dolgotrajnost ali mimobežnost vse omenjene državotvorne pojave doživljamo kot zgodovinska dejstva. In lahko bi jih naštevali v nedogled. Pa pustimo ob strani dejstvo, da je v kontekstu historiografije sam pojem "dejstvo" izjemno kompleksen in včasih problematičen - da ga je treba misliti in izrekati s precejšnjo mero previdnosti in odgovornosti. Vse našteto se je dejansko zgodilo in v tem smislu predstavlja danost naše preteklosti. Ko gremo v podrobnosti, vstopimo na področje interpretacije, sam obstoj pa v primeru omenjenih držav ni vprašljiv.

Kaj pa država, v kateri prebivamo? Republika Slovenija obstaja dobrih trideset let. Po svojem stažu ni med najbolj dolgoživimi, hitro pa se lahko spomnimo kopice monarhij, republik ali tiranij, ki imajo oziroma so imele krajši rok trajanja. In ne pozabimo, Republika Slovenija v tem trenutku obstaja, in kot kaže, bo obstajala še nekaj časa. Povsem upravičeno jo torej dojemamo in doživljamo kot dejstvo, kot danost.

Pa jo res znamo, hočemo in zmoremo misliti na ta način? Verjetno je to tudi v človeški naravi - sedanjost je težko kontekstualizirati. Na čas, ki ga živimo in v katerega smo vpleteni, ne znamo gledati s strani. Za narod, ki nima prave zgodovinske državotvorne izkušnje, je vse skupaj še težje. Kot da bi lastno državo še vedno dojemali skozi prizmo nekakšne začasnosti, mimobežnosti, skoraj naključnosti. Ne kot celovit pojav, kot danost, temveč po logiki "od včeraj do danes".

Sedanjosti seveda nikoli ne smemo misliti neodvisno od preteklosti. V tem pogledu logiki "od včeraj do danes" ne moremo očitati ničesar. Razen takrat, ko ni v funkciji zgodovinske refleksije, ampak v službi koristoljubja in izmikanja odgovornosti.

O kakšnem koristoljubju in odgovornosti govorim? Republika Slovenija obstaja tri desetletja, kar pomeni, da je skupaj z njo zrasla in odrasla cela generacija politikov. Povsem nepomembno je, ali se kitijo z osamosvojitvenim perjem ali ne - cel kup istih ljudi že ves ta čas preigrava igro na našem političnem parketu. Ves čas so zraven, v takšnih ali drugačnih vlogah. In med njimi je ogromno takšnih, ki se pridno in redno sklicujejo na preteklost. Ne da bi z njeno pomočjo razumeli ali razložili sedanjost. Preteklost je zanje priročno orodje za zastiranje aktualnih problemov in opravičevanje lastne nesposobnosti. Zakaj zadeve ne štimajo? Ker je ta država še vedno v krempljih starih struktur in lobijev bivšega sistema.

Duhovi preteklosti so prekleto koristni. Tudi ko jih poimenujemo s konkretnimi imeni - naj bo to Zemljarič, Tito ali Kučan - imajo nekakšno metafizično, nadzemeljsko razsežnost. Naši nameni so pošteni, s starimi silami se borimo po svojih najboljših močeh, a njihove lovke so razpredene pregloboko in zmagati preprosto ne moremo. Zato zadeve ne štimajo, zato je ta država takšna, kot je.

Pa pustimo to mitološko dimenzijo ob strani - dejstvo je, da so stvari v času kljub zgodovinskim prelomnicam povezane. Da se noben sistem ne spremeni in predrugači čez noč. Da vedno obstajajo povezave, ki imajo vpliv in so hkrati skrite pred očmi javnosti. V tem ni nič metafizičnega in zgodba naše države ni s tega stališča nič posebnega. Vedno obstajajo prehodna obdobja in tranzicije. In igra se povsod igra tudi v zakulisju.

Ampak - in ta ampak si zasluži poudarek - Republika Slovenija obstaja že trideset let. In večina tistih, ki najbolj glasno ter pridno bevskajo o duhovih preteklosti, je zraven že prav od začetka. Na svojih pozicijah bodo kmalu oddelali celo delovno dobo in si zaslužili penzion. Mar ni nenavadno, da jim v vsem tem času ni uspelo spremeniti stvari na bolje? Kakorkoli si to boljšo različico politične realnosti pač predstavljajo sami.

Sprejeti državo kot dejstvo in danost pomeni sprejeti odgovornost. Ta država obstaja in je naša. Mi smo v polni meri odgovorni za njen razvoj, za njeno sedanjost in prihodnost. Najbolj seveda tisti, ki so na najvišjih položajih.

In med njimi je - kot že rečeno - veliko borcev z duhovi preteklosti, ti pa s svojo dikcijo, ki sledi logiki "od včeraj do danes", te države očitno nočejo ali ne zmorejo misliti kot zgodovinsko dejstvo. Ne zmorejo ali nočejo? Vse skupaj je v resnici zelo preprosto. Če v celi svoji poklicni karieri ne znaš urediti zadev na način, ki bi bil po tvojem boljši, obstajata za to dva možna razloga: ali si nesposoben ali pa lažeš. Vprašanje, koga je bolje imeti na oblasti, nesposobneže ali lažnivce, pa je lahko seveda zgolj retorično.