Kolumne so smešne živali. Kot avtorski mnenjski teksti seveda potrebujejo idejo. Hkrati se na časopisnih straneh znajdejo v vnaprej določenih časovnih okvirih, kar pomeni, da so povezane z roki in podobnimi "banalnostmi". Ideja za pisanje in rok oddaje teksta pa nista vedno usklajena.
Kaj storiti v tovrstnih situacijah? Sam si najraje poiščem simpatično in prijetno mesto, se udobno namestim ter buljim okrog sebe. Po navadi nekaj pride mimo. Če ta princip iskanja navdiha zataji, se lotim listanja časopisov oziroma spletnih portalov. Ko pa sem že povsem obupan, začnem brskati po družbenih omrežjih.
Tokrat sem poskusil s twitterjem. Po pol ure prebiranja raznorodnih domislic, prebliskov in komentarjev sem naenkrat ugotovil, da sem se znašel ... nekje drugje. V paralelnem svetu, v katerem se moj analogni um ne znajde najbolje. Globalno čivkališče funkcionira kot vzporedna realnost, ki deluje po povsem svojih pravilih. Naši profili, psevdonimi in avatarji živijo svoja življenja.
En dan v življenju twitter profila. Oziroma - če uporabim besedno zvezo iz analognih časov - življenje kot v filmu. Album s približno takšnim naslovom je pred štiriindvajsetimi leti izdal istrski pank kabare kantavtor Franci Blašković. Nekaj let kasneje je nastopil v Mariboru, na starem Jurčkovem odru. Poleg mene so bili tam še približno štirje ljudje, ki so Francija poznali in vedeli, kaj počne. Vsi ostali so bili soočeni z vzporedno realnostjo v obliki brkatega nastopača, ki v nerazumljivem jeziku prepeva neizmerno čudne pesmi. Paralelni svet iz mesa in krvi.
Nejevero in presenečenje mariborskega občinstva dobro razumem, zadnje čase tudi samega sebe pogosto zalotim s povešeno čeljustjo, pa ne zaradi Blaškovića in njegovih Gori Ussi Winnetou ali kakega podobnega glasbenega ekscesa. Že leto in pol imam občutek, da živim v filmu. Ne ves čas - marsikaj me še vedno trdno veže na realnost -, a vsake toliko obstanem, se ozrem okrog sebe in zamrmram nekam vstran: pa saj to ne more biti res.
Količina bizarnosti je dejansko nadpovprečna. Tu so liki, ki jih producira naš politični prostor. Ti nikoli ne razočarajo. Še več, vedno znova presenetijo in tudi takrat, ko se zdi, da so pokazali vse, zmorejo storiti še en korak naprej. Po klancu navzdol, praktično brez izjeme, vedno navzdol. Ker vedno se da še nižje.
In potem smo tu mi. Skupnost, soočena s pandemijo. V sami bolezni ni nič filmskega - vprašajte tiste, ki so jo preživeli. Tisti, ki je niso, odgovarjajo s svojim molkom. Je pa nekaj filmskega v načinu, na katerega se z njo soočamo. Naenkrat smo vsi v vlogah, pa če to hočemo ali ne. Zagovornik, nasprotnica, skeptik, vernica. In ko zadeve postanejo bolj resne: izdajalka, kolaborant, idiot in prodana duša. Vse to smo mi. Sosedje, kolegice in (bivši?) prijatelji. Sonarodnjakinje in sodržavljani. Skupnost kot seznam, ki ga lahko prepišemo v odjavno špico vojne uspešnice.
"Morda je res že čas za odjavno špico, a vztrajajmo v optimizmu. Recimo, da je realnost v vseh njenih paralelizmih še smiselno misliti in živeti"
Morda je res že čas za odjavno špico, a vztrajajmo v optimizmu. Recimo, da je realnost v vseh njenih paralelizmih še smiselno misliti in živeti.
Fantazijske in (znanstveno)fantastične ideje o vzporedni resničnosti praviloma vključujejo demiurga - nekoga, ki je to vzporednost ustvaril in ki ji dirigira. Tudi danes bi se pod to marsikdo podpisal. Večina tistih, ki začnejo razpredati o "njih, ki to zaroto vodijo", se ob vprašanju "Kdo so ti ljudje?" sicer zmede. Ni pa jih malo, ki ti znajo povedati njihovo telefonsko številko.
Ampak pustimo njihov "film". Življenje kot v filmu je metafora, občutek, abstrakcija. Prispodobe pa je treba misliti krvavo zares. Kakšen je torej ta metaforični film, v katerem smo se znašli?
Tole citiram po spominu in povsem možno je, da gre za apokrif, a recimo, da to ni pomembno. Eden od velikanov sedme umetnosti je izjavil, da dober film naredijo tri stvari: scenarij, scenarij in scenarij. Kar se tiče tega, gotovo ključnega elementa, je naš metaforični filmski izdelek, milo rečeno, blamaža. Poceni katastrofični zaplet, banalne politične intrige, enoplastni liki, predvidljiva dramaturgija in res slabi dialogi.
Toliko o samem scenariju. Če pa svoj kritiški pogled vendarle usmerimo tudi na druga področja obrti, postane podoba naše prispodobe samo še bolj revna. Nedomiselna režija, amaterska igra, že videna scenografija in kostumi, izposojeni iz pozabljenega fundusa. Ne, ne živimo filma, živimo slab film. Še huje - živimo telenovelo. In če bi nas lahko metafora naše resničnosti kot vzporedne filmske realnosti tolažila vsaj v tem smislu, da smo del nečesa domišljenega, nas pušča prispodoba telenovela povsem brez upa. Vse, kar nam ostane, je, da sedemo v kot in počakamo na odjavno špico. V njej se bomo našli vsi, vsaj glede tega smo lahko brez skrbi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
