V študentskih letih smo se s kolegi pogosto zafrkavali, da bomo ustanovili stranko z imenom Ne vem. Ni šlo za kak poglobljen štos, ki bi ga razvijali v smislu nenavadnih ideoloških izhodišč ali čudaškega programa. Tudi o bazenu potencialnih volivk in volivcev nismo razmišljali, čeprav nam je bilo že takrat jasno, da je ignoranca zelo razširjen in priljubljen odnos do sveta. Finta je bila preprosto v tem, da se je vsakič, ko so javnomnenjske agencije ljudem zastavljale vprašanje "Koga bi volili, če bi bile volitve naslednjo nedeljo?", daleč najbolje odrezal odgovor "Ne vem". Če torej ustanovimo stranko s tem imenom, morda ne bomo zmagali na volitvah, bomo pa briljirali ob rednih merjenjih politične temperature. Ena tistih šal, ki se zdijo po treh pivih še kar smešne.
Neopredeljene volivke in volivci so mokre sanje vsake stranke, še posebej v naši državi, kjer političnih ignorantov tradicionalno ne manjka. Zakaj je tako - gre tu zgolj za našo relativno kratko zgodovino parlamentarizma ali je stvar bolj kompleksna -, ne vem in s tem se nikoli nisem ukvarjal. Dejstvo je, da je neopredeljenost jako popularna. Vsak neopredeljenček pa je s stališča sleherne politikantske združbe izgubljena ovčka, ki bi jo bilo treba pripeljati v stajo. A kako jih ujeti? Kdo so ti ljudje? Kako jih dobiti na svojo stran?
Nekateri neopredeljeni se odločajo v zadnjem trenutku. Z njimi se v resnici lahko poistovetim. Izbira na slovenskem političnem parketu je dejansko precej borna in ob dejstvu, da sistemu že leta vlada princip negativne selekcije, je človek res vse težje iskren in srčen pristaš te ali one politične opcije. A te vrste neopredeljeni vendarle čutijo neki - imenujmo ga malo patetično - klic demokracije, zato se na volilno nedeljo kljub vsemu odpravijo do volišč in nekaj obkrožijo.
Druga vrsta neopredeljenih pa je bolj zagonetna. To so ljudje, ki se kot apolitična bitja deklarirajo. V odnosu do skupnosti so nezainteresirani in apatični, ukvarjajo se s sabo in svojim najožjim krogom, strankarski vsakdan pa jih ne zanima. Ali so takšni zaradi načel ali je njihov odpor do politike posledica razočaranja - to v resnici ni važno. Dejstvo je, da se v odnosu do politične stvarnosti obnašajo kot eskapisti. Vse to se me ne tiče in z vsem tem nočem imeti opravka. Ta drža bi bila legitimna, če bi bila njena predpostavka resnična. Ampak ni. Poanta politike je prav v tem, da se tiče vseh.
A da ne zapadem v moraliziranje - politični eskapizem je seveda star toliko, kot je stara človeška družba. Vedno so obstajali ljudje, ki jih javne zadeve preprosto niso zanimale. Je pa z globalnim porastom individualizma tudi politična apatija dobila novo dimenzijo. Osredotočenost nase je že dolgo vrednota, ki jo veliki marketing srečnega in uspešnega življenja pridno zaliva. Jaz kot projekt. Politični eskapisti danes ne sedijo doma ob litru vina. Sodobna vrsta apolitičnih državljank in državljanov goji monstere, hodi na fitnes ter vsako jutro pije doma pripravljene napitke iz rdeče pese, zelene in chia semen.
Politični eskapizem je drugo ime za egoizem in egocentrizem. Imam se fajn in svet se me ne tiče
Pa naj za trenutek odložim rokavice ter postanem malo manj prijazen in razumevajoč - politični eskapizem je samo drugo ime za egoizem in egocentrizem, ki temeljita na infantilnem načelu ugodja. Imam se fajn in svet se me ne tiče. Problemi drugih niso moja stvar in javne zadeve me ne zanimajo. Dokler - in ta poudarek je bistven - problemi skupnosti ne potrkajo na moja vrata.
Kaj se zadnje tedne dogaja v Ljubljani? Kdo so ljudje, ki ob sredah preplavijo ulice in trge našega glavnega mesta? Seveda ne bi bilo pravično, da bi kar vse povprek označil za politične eskapiste. Dejstvo je, da gre za izjemno heterogeno množico, ki ji težko izmerimo politično temperaturo. Res pa je tudi nekaj drugega - začetek protestov sovpada s splošno uvedbo pogoja PCT. Tu dileme ni, glede tega so sporočila protestnic in protestnikov popolnoma jasna in enoznačna.
Pa se ozrimo v pretekle mesece. Kaj vse je v zadnjem letu in pol potrkalo na naša vrata? Žalitve novinark? Me ne zanima, časopisov ne berem. STA? Kaj je to - Slovenian Travel Agency? Napadi na sodstvo? Sem pošten človek in s sodišči nimam opravka. Avtoritarne težnje vladajoče garniture? Nič novega, vsaka oblast ima te tendence. Homofobija? Sem heteroseksualec, to nima z mano nobene zveze. Pravica do splava? Imam otroke, to vprašanje se me ne tiče. PCT? U jebemti! Kje je granitna kocka, da jo nekomu zabrišem v glavo!
Naj si spet nadenem rokavice. Stiske ljudi je treba jemati absolutno resno, in ko jih nekaj angažira do te mere, da zasedejo ulice, se je o tem treba pogovarjati. In dejstvo je - ponavljam -, da je novo protestno gibanje izjemno raznoliko. A pojavil se je nekdo, ki zna to raznolikost uspešno aktivirati. Tu pa imamo problem.
Kako nagovoriti neopredeljene, je, kot že rečeno, sveti gral strankokracije. Ta nekdo - predsednik stranke z najbolj visokoletečim in hkrati najbolj zlaganim imenom - je to poglavje v učbeniku politične prakse naštudiral do potankosti. In zato je uspešen, neverjetno uspešen. Iz politične obskurnosti se je čez noč izstrelil na veliki oder, po katerem suvereno paradira. Ne samo s svojo glasnostjo, tudi z igrami, ki jih igra v zakulisju. Pes občasno oblaja svojega gospodarja, na koncu koncev pa mu bo zvesto lizal dlan. Takrat bo grizel na ukaz in takrat bo grizel zares. In šele takrat bo zares nevaren.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
