Zdravo.
Ravnokar sem si ogledal posnetek tvojega pogovora z Beti Žerovc. Da se je najina Dežela pridnih preselila v virtualni svet, je simpatična ironija, ampak pustiva te interne štose. Dober pogovor je bil, Beti je itak odlična sogovornica, tema se mi pa že dolgo zdi izjemno zanimiva in pomembna. Spomeniki. Redkokatera stvar na tako celovit način zrcali našo družbeno stvarnost.
Ja, Beti je bila res super, ti pa me nisi najbolj prepričal. Ne zameri mi, ampak videl sem te že v mnogo boljši formi. Pa saj te razumem, tale Kobočebo prihodnost dejansko tako vpliva na človeka. Nedorečenost, ki utruja, tripičenje, ki trpinči ... In forma je tu pravi izraz ter ključni problem. Se spomniš, kako so v času prve izolacije - tole imenovanje obdobij postaja zanimivo, "prva izolacija" me, ne vem zakaj, spomni na prvo praško defenestracijo - športni novinarji ob pomanjkanju dogodkov delali intervjuje s športniki in športnicami v karanteni? "Sicer pa se trudim ohranjati formo," je bil takrat verjetno najbolj pogosto izrečen stavek. V Kobočebo časih to počnemo vsi, trudimo se po najboljših močeh in hkrati vse bolj ugotavljamo, da to še zdaleč ni preprosto. Verjetno se niti ne smeva pritoževati, predstavljaj si, da bi bil najin poklic odbojka.
Kakorkoli, dober pogovor je bil. Pa tisto na koncu, o muzeju osamosvojitve, mi je dalo misliti. Muzej sicer ni spomenik, sta si pa v marsičem podobna: oba delujeta kot priči preteklosti, v resnici pa pripovedujeta zgodbo sedanjosti, ki kaže v prihodnost. Prikazujeta minule dogodke, kot jih vidimo, razumemo in vrednotimo danes in kot bi želeli, da jih dojemajo naši otroci. Oziroma, kako je že rekla Alenka Zupančič na tisti debati o praznih podstavkih nekaj tednov nazaj? "Kaj je tista preteklost, ki jo hočemo videti v prihodnosti?" To vprašanje je dejansko ključno, tudi ko govorimo o muzeju, ki naj bi bil posvečen osamosvojitvi.
Morda se zdi nesmiselno govoriti o smrti, medtem ko bi še kako živi ljudje radi sebi v čast in slavo odpirali muzeje
Pustiva ob strani finančni vidik in zanemariva dejstvo, da muzeje, posvečene temu obdobju, že imamo. Zanima me princip. Osamosvojitev seveda je eden najpomembnejših dogodkov naše skupne preteklosti in kot taka si absolutno zasluži spomin. Ampak kakšen bo ta konkretni spomin? V kakšno zgodbo ga bodo snovalci projekta oblikovali? Kdo bodo njeni glavni junaki in kako nam bosta njihova lik in delo predstavljena?
Ker vsaj v grobem vemo, kdo stoji za idejo novega muzeja, so vsa ta vprašanja v resnici retorična. Nočem prehitevati, morda se izkaže, da iz mene govorijo predsodki in politikantska zaplankanost, so pa - če je vsak muzej v resnici odraz sedanjosti - možnosti za kaj takega res minimalne. Naša politična sedanjost sicer rada govori o preteklosti, ampak zgolj takrat, ko glorificira svojo lastno vlogo v njej in hkrati diskreditira tistega na drugi strani. "Kje si bil pa ti leta '91?" To vprašanje, izgovorjeno ali ne, ima grozeč prizvok. In zdi se mi, kot da je cela zgodba z muzejem osamosvojitve intonirana na podoben način. Končno bodo na enem mestu zbrani vsi dokazi. Končno bomo brez dvoma vedeli, kdo je bil z nami in kdo je bil proti nam. Oziroma: kdo JE z nami in kdo JE proti nam. Kaj pomeni ta "Mi", pa že dobro vemo. Naš odstotek je res precej manjši od plebiscitarnega, je pa zato Naša monolitnost toliko bolj neprodušna.
Ampak dobro, upam, da se motim. In kot že rečeno, me zanimajo principi, načelna vprašanja, o katerih sta se pogovarjala z Beti: problem spomina in našega odnosa do preteklosti. Saj o tem si že pisal, v enem svojih esejev. Kako že? "Ukoreninjenost v lastno preteklost zahteva miselni angažma. Kadar ni refleksije, smo obsojeni na kič. Kadar preteklosti odrekamo njeno živost, jo obsojamo na smrt. In kič je smrt; je zanikanje življenja. Oziroma: kič je edina možna reprezentacija razumevanja preteklosti kot nečesa mrtvega; je njen nujni estetski obraz."
Muzej mora biti prostor premisleka, naša politična sedanjost pa mišljenju ni najbolj naklonjena. In prav imaš, ko praviš, da odsotnost refleksije v odnosu do preteklosti pomeni njeno simbolično smrt. Zdi se, da takšna usoda čaka tudi našo osamosvojitev, največji absurd pa je, da jo bodo umorili prav tisti, ki se z njo najbolj glasno kitijo.
Za danes naj bo to vse. Drugič pa še o čem drugem. Drži se.
Boštjan
P. S. Sem preveril, kdaj bo pogovor z Beti dostopen javnosti. Naslednjo soboto. Škoda, da ne že prej, ampak važno je, da se izogne Kobočebo prihodnosti.
* Boštjan Narat je glasbenik in filozof.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
