Hej.
Oprosti, ker zamujam. Dobro, nisem zamudil roka za oddajo kolumne, očitno, ampak dejstvo je, da sem se k pisanju odgovora na tvoje pismo spravil pozno, skoraj prepozno. Skoraj prepozno in predvsem težko. Ne vem točno, zakaj. Upam, da nama bo nadaljevanje pisma obema vsaj malo razjasnilo mojo stisko.
Lepo jesen imamo. Že vidim, kako se režiš in brskaš po družabnih omrežjih za vsemi tistimi fotkami jesenskih gozdov, pod katere so avtorice in avtorji ponosno dopisovali: "Brez filtra." Ja, tudi sam sem se krohotal, ko sem bral te očitno obvezne fusnote. Končno prave podobe resničnosti, končno svet, ki je tako čudovit, da ne potrebuje barvnih korekcij in olepšav. Kar smo objavljali do tega trenutka, je vse to potrebovalo, torej je bilo ... Saj veš, kam merim, oziroma jaz vem, kam bi meril ti.
Pa da shizofrenosti najinega dopisovanja ne zapletem preveč, ta facebook in instagram fenomen me v resnici ne zanima. Jesen je res lepa in takšna ni samo zaradi vseh odtenkov rjave, rdeče in rumene. Lepe stvari se dogajajo, vsaj meni oziroma nama osebno. Zadnja dva tedna sta bila izjemno ustvarjalna in plodna. Intenzivno - kolikor je bilo to pač mogoče - smo delali na drugi in tretji rundi gledaliških esejev. Renata, Jerneja, Mladen in Blaž so spisali super tekste in tudi glede njihove uprizoritve se je porodilo ogromno finih zamisli. Teren je torej pripravljen, za takrat, ko bo ...
Tudi s katalenskimi komadi se mi je odprlo, pa ne samo meni. Vsi smo kar naenkrat začeli zlagati koščke, in če se je še pred nekaj tedni zdelo, da smo svetlobna leta daleč od albuma - v smislu materiala in idej -, se je v zadnjih dneh vse skupaj začelo zlagati v celoto. Tako da ja, mislim, da imamo plato, če bo ... Če temu prištejem še pisanje tistega besedila ... Podrobnosti ne bi razkrival, ampak saj veš, za kaj gre: tudi tam sem uspel zadeve premakniti z mrtve točke. Ko tekst vsaj približno zaključim, ga pošljem naokrog, potem pa ... bomo videli.
"Bomo videli" ter "ko bo in če bo" v resnici najlepše ilustrirajo čas, ki ga živimo. Kot da bi vse, kar počnemo, vsebovalo (v tem primeru pa res obvezno) opombo: "Projekt se lahko zamakne v nedoločeno prihodnost. V tem primeru bo dokončan, ko in če bo to mogoče." Vse to smo doživeli in izkusili že spomladi in vedeli smo, da nas jeseni čaka nova runda, zato smo vmes seveda razvijali nove strategije poslovnega preživetja in ohranjanja minimalnega standarda psihične trdnosti. To splošno stanje nedorečenosti nas ni presenetilo. Zakaj imam torej občutek, da me zdaj spravlja v večjo stisko kot pred pol leta?
Nedorečenost utruja. Utruja še marsikaj drugega, a nedorečenost utruja na svoj način. Ker se kopiči, ker se nalaga, ker nikoli ne postavi pike, pač pa nas s svojim neprestanim tripičenjem drži v stalni pripravljenosti. Tripičenje in trpinčenje, podobnost med neologizmom in dobro znanim pojmom seveda ni naključje. In nedorečenost prinaša trpinčenje prav posebne vrste. Prihodnost, v katero smo prisiljeni prelagati svoja življenja, ni objekt veselega pričakovanja in nepremagljivega upanja. Ta "bomo videli" prihodnost postaja odlagališče, kamor spravljamo stvari, s katerimi ta trenutek ne moremo storiti nič. Tam zdaj so in čakajo na svoj "ko bo in če bo". Kako je že naslov tistega Gaimanovega romana? Nikolikje? Mogoče lahko po njegovem vzoru uprostoriva in poimenujeva našo aktualno prihodnost: Kobočebo. Ne sliši se slabo.
In zdaj si lahko začneva pripovedovati zgodbe. V Kobočebo otroci hodijo v vrtce in odrasli v službe. V Kobočebo izdamo album in gremo na še en obhod po slovenskih odrih, običajnih odrih z običajnimi avditoriji, kjer se ljudje drenjajo ali pa stojijo vsaksebi, kakor jim pač ustreza. V Kobočebo skupaj z Renato, Jernejo, Mladenom in Blažem speljemo Takorekoč, naš cikel gledaliških esejev, do konca, sicer z enoletno zamudo, a zato toliko bolj domišljeno in smiselno. V Kobočebo se ne ukvarjam z denarjem, pa ne zato, ker bi ga imel preveč. V Kobočebo prihaja na račun z neko predvidljivo in obvladljivo dinamiko. In na tak način se odvija tudi moje delo.
Ta "bomo videli" prihodnost postaja odlagališče, kamor spravljamo stvari, s katerimi ta trenutek ne moremo storiti nič. Tam zdaj so in čakajo na svoj "ko bo in če bo"
Dolgočasno? Banalno? Preveč osredotočeno nase in na lastne vsakdanje probleme? Se popolnoma strinjam. Vidiš, prav to počneta nedorečenost in utrujenost: zapirata naš mentalni svet. Zato Kobočebo ni prostor domišljije in pričakovanja. Tam prebivata izpraznjenost in čakanje v svoji najbolj zdolgočaseni različici. In počasi ga imam poln kufer, tega Kobočebo.
Pa še to, tisto tvoje pisanje o nacionalnih športih se mi je dopadlo. Kako je že šlo? Kolesarstvo, covid teorije zarot in moralistično faširanje sodržavljank in sodržavljanov? Roglič in Pogačar sta v tej zgodbi posebna, njuni uspehi dejansko prinašajo veselje, medtem ko naše ostale kolektivne obsesije - naštel si jih samo nekaj, pa bi lahko z naštevanjem pridno nadaljeval - delujejo po istem principu kot nedorečenost: kopičijo se, se nalagajo in neznosno utrujajo. Čeprav so glasne in se zato zdi, kot da nekaj pomenijo in nekaj so, iz njih ni nič. Nič razen izpraznjenosti. Mnogo besed za še več nedorečenosti.
Se veselim tvojega odgovora. Ko bo. Če bo.
Boštjan ...
* Boštjan Narat je glasbenik in filozof.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
