(STRAN 210) Pismo samemu sebi (4)

Zdravo.

Spet jaz. Kar nekaj časa je preteklo, kar sem ti nazadnje pisal, 5 mesecev in 27 dni, če sem natančen, ampak zdaj sem spet tu. Oziroma sva. In vsi skupaj smo znova tam, kjer ni muh. "Teh res ni, so pa podgane," bi dodal Trdonja in imel bi popolnoma prav.

A se spomniš tistega večera, ko je šla Alenka prvič ven? Ko sta se jima rodila dvojčka, sta bila z Juretom vsaj leto in pol v "izolaciji". Pa dobro, Jure je še kdaj pa kdaj potisnil nos čez domači prag, Alenka pa je bila na otroka res privezana. Saj veva, kako je živeti z dvema mulcema, ampak fasat dva komada naenkrat?!

In potem se je zgodil tisti večer, v KUD-u, pred približno osmimi leti. Alenka je bila prvič zunaj, na pijači, brez obveznosti, brez skrbi in s časom, ki je bil končno samo njen. Ne spomnim se človeka, ki bi znal večer tako uživati, kot ga je takrat ona; ki bi bil preprostega dejstva, da lahko popije pivo in se druži z ljudmi, tako neizmerno vesel. In bilo je nalezljivo, njeno veselje, njen smeh. V moji (in tvoji) osebni zgodovini je to eden najboljših žurov, pa čeprav nismo počeli drugega, kot da smo stali in se pogovarjali.

V minulih tednih sem se večkrat spomnil na Alenko, v bistvu sem o tem večeru razmišljal že spomladi, ko smo prvič ždeli doma. Čeprav mi je bilo jasno, da se to ne bo zgodilo, je v nekje po mojem sanjajočem umu blodila ideja, da se bo zgodil "dan po tem". Da se bomo nekega dne zbudili, šli ven, se srečevali na ulicah in po lokalih, se objemali in smejali, nazdravljali ter si pripovedovali zgodbe in stare vice. Kot nekakšna kolektivna odveza od težkih časov, dan osvoboditve. Dan po tem.

Ta "dan po tem" se seveda ni zgodil, vsaj meni ne. Doživela ga je Nina, pa ne na tak način, kot sem si ga predstavljal jaz, bolj v neki na glavo postavljeni različici. S svoje prve postizolacijske večerne pijače, tam nekje na začetku junija, se je vrnila zmedena in skoraj besna. Da lokali pokajo po šivih, da so mize nagnetene na kup, pa da natakarice in natakarji sicer nosijo maske, a striktno pod nosom, in da razkužila, če so sploh na voljo, samevajo v kotih. Kot nekakšne bakanalije v kombinaciji s kolektivno amnezijo. Parada infantilnosti.

Ne skrbi, ne bom zapadel v moralistično faširanje najinih sodržavljank in sodržavljanov, to početje je po svoji popularnosti med nacionalnimi športi že skoraj ujelo kolesarstvo in covid teorije zarot, z njim se vsaj rekreativno ukvarjajo vsi, od anonimnih forumašev do najbolj izpostavljenih piscev in kolumnistk. Pa oblast, seveda, naši politiki so to dejavnost že davno z rekreativnega nivoja dvignili na profesionalnega. Kdo je z vsem skupaj začel, ne vem, je pa treba to skoraj sadistično znašanje nad neodgovorno čredo postaviti v kontekst.

Verjetno smo edina država na svetu, kjer se je "dan po tem", dan osvoboditve, dan zmage nad virusom in epidemijo v resnici zgodil. Uradno, s fanfarami oziroma preletom vojaških letal. Saj se oba spomniva 1. junija, skoraj bi ga razglasili za državni praznik. Pridigati o individualni odgovornosti, po tem ko razglasiš kolektivno zmago in konec epidemije, je skrajno neokusno. In čeprav oblast seveda ne more biti odgovorna za vse, za svoja dejanja in besede mora biti.

Morda bi ji malo bolj zaupali in verjeli, če ... Saj veš, seznam je iz dneva v dan daljši: če bi krepila javno zdravstvo, če ne bi ves čas obračunavala s sodstvom in mediji, na skrivaj tožarila v Bruslju in se šla revanšističnega pogroma nad nevladnim sektorjem in nevšečno kulturo. Mar nista ravno maščevalnost in obrekljivost znaka infantilnosti?

Kratek intermezzo: tale zgodba iz Metelkovo 6 je res čudna. Pa če pustiva ob strani dejstvo, da sva vanjo vpletena in da sva del scene, ki tam domuje. Čudna se mi zdi strategija ministrstva za kulturo. S tako radikalno potezo, ki jo potegneš v izjemno občutljivem trenutku in na skrajno aroganten način, ustvarjaš novo simbolno točko in kuriš pod kotlom gneva, ob katerem se grejejo tvoji nasprotniki. Kot da bi izzival in vzpodbujal morda že malo utrujeni revolt. Možni sta dve razlagi. Morda na ministrstvu res vlada kaos in so vsi skupaj v svojem slepem revanšizmu dokončno izgubili kompas. Mogoče – in ta možnost se mi zdi žal bolj verjetna – pa se v svoji strateški spretnosti zanašajo na kratek spomin in razklanost tistih, ki bi jih radi spravili na kolena. "Dan po tem" lahko pomeni marsikaj. In kaj smo že storili po tem, ko je Ivan Gale ostal brez službe?

Ne vem, pri zgodbi o Metelkovi 6 in ministrstvu za kulturo sem res malo zmeden. Če pa se vrnem k očitnim znakom vladarske infantilnosti: crknil sem od smeha, ko sem prebral, da bodo Trumpu in Bidnu na njunem zadnjem soočenju takrat, ko ne bosta imela besede, izklapljali mikrofona. A si predstavljaš?! Kot dvema mulčkoma! Idealno orodje, ki bi se ga razveselila vsaka učiteljica in učitelj v osnovni šoli. Čeprav je verjetno lažje obvladat trideset otrok kot dva ostarela vsemogočneža, polna sebe in lastnega napuha.

 In kaj nam vse to pove o naših vladarjih? V resnici nič novega. Da starost ne pomeni nujno modrosti. Da bogastvo in moč nista vedno posledica sposobnosti in znanja. In da je njihova ambicija včasih samo kompenzacija erektilne disfunkcije. Prevod? Fantje z debelimi denarnicami so še vedno samo fantje, glasni, obrekljivi, zamerljivi in po malem butasti. Njihova infantilnost ni otroški smeh Alenke, ki po dveh letih končno uživa v svojem večeru, pač pa grimasa na obrazu razvajenega otročaja, ki v peskovniku drugim otrokom puli igrače iz rok. Tisto o erekciji si pa prevedi sam. Če ti ne uspe, povprašaj koga iz kroga old boysov, svet jih je poln in tudi v najini soseščini boš naletel na kak primerek. Tako kot boš brez težav našel podgane, o katerih govori Trdonja. Bodi dobro in si piševa.

Boštjan