Pogled na našo družbo v zadnjih letih kaže blazno prepletenost politike in političnega. A kot raziskovalka na tem področju pomen politike razumem. Prave politične odločitve so ključne za napredek družbe. Zato vem, da politika ni nujno nekaj slabega. Politika je lahko tudi sprejemanje odločitev za dobrobit državljanov.
Kako dojemamo politične odločitve, pa je seveda rezultat politične kulture, demokratične tradicije, zrelosti politikov in opolnomočenosti državljanov.
O politiki in političnem razpravljamo na mnoge načine. Politične odločitve so lahko odvisne od ideoloških, svetovnonazorskih stališč, ni pa to nujno. Toda v našem okolju si brez ideologije in svetovnonazorskega opredeljevanja ne predstavljamo prav nobene debate.
Vsako razumno bitje nosi določena ideološka prepričanja, ki niso nastala čez noč. Ta prepričanja so sooblikovali mnogi: družina, šola, znanci, skupnost, družba. Ta prepričanja so raznolika in definirajo naše vrednote. Dokler ostajamo na ravni osebnih vrednot in dokler smo sposobni videti tudi širšo sliko, spoštovati druge in drugačnost, je to prav. Prav in pošteno pa je tudi, da imamo in prepoznavamo institucije in organizacije različnih svetovnonazorskih prepričanj.
Velikokrat sem že opozarjala, da je pošteno, da javnost ve, kdo je lastnik medijske družbe in kakšno stališče zavzema. Pa vendar to medijski družbi ne preprečuje, da v vrste svojih sodelavcev vabi tudi ljudi drugačnih prepričanj. Vabi jih zato, ker so dobri novinarji in ker obvladajo svojo stroko.
Je pri nas možno delovati strokovno in znanstveno? Je možno verjeti, da ni politika tista, ki ti narekuje?
Načeloma je to zelo težko, vsaj iz dveh razlogov. Naš prostor je tako banaliziran, da te razglasijo za trobilo določene politične opcije, še preden sploh odpreš usta. Drugi razlog pa so strokovnjaki, ki pozabljajo, da niso politiki, in v želji po všečnosti izražajo skrajna stališča.
Doživela sem že, da sem bila v določenih razpravah nezaželena zato, ker nisem dovolj politično izražala stališč. Včasih sem tudi sama rekla, da je bolje, da nisem zraven v neki družbi, saj kot strokovnjakinja vidim širšo sliko in s tem tako pomanjkljivosti kot prednosti.
Moj domet delovanja je očitno omejen, ker ne izražam političnih stališč ali v mnogih razpravah vsaj ne dovolj skrajnih. Mnogi strokovnjaki pozabljajo, da niso politiki. Politična, ne nujno strokovno utemeljena stališča pa vendarle izražajo, čeprav niso šli na volitve in niso bili izvoljeni. Redki so pravniki, sociologi, politologi, ekonomisti, komentatorji, ki poskušajo predstaviti objektivno sliko, ne da bi se postavili na eno stran domače politične scene.
Samozavest sem si gradila na preteklih delovnih izkušnjah in rezultatih, ki niso imeli zveze s politiko
Večkrat sem imela težave, kadar sem bila imenovana v strokovno telo. Načeloma imam nekaj referenc in predpostavljam, da je to bil ključni razlog za izbiro.
Ko sem bila v kakšnem delovnem telesu v času leve vlade, sem bila neopazna. Ko sem bila v istem delovnem telesu v času desne vlade, pa sem bila pogosto ožigosana kot agitatorka vladajoče koalicije. Še posebno, če sem kljub določenim pomanjkljivostim opozorila tudi na prednost neke odločitve.
Načeloma se s tem ne ukvarjam več. Ko so me na podlagi mojega vodenja Maribora 2012, doslej edine Evropske prestolnice kulture v Sloveniji, povabili v mednarodno komisijo za izbor mest kandidatov za EPK, sem bila prepričana, da se lahko pohvalim z mednarodnimi referencami. In čeprav je pozneje iz Bruslja tudi prišlo jasno sporočilo meni v prid kot priporočeni kandidatki za komisijo za izbor EPK, me takratna politika ni predlagala.
Takrat sem se še enkrat izvedela, da sploh ne gre za reference, temveč za ustrezno politično artikuliranost. Bolj ti koristi, da si na pravi strani. Postalo mi je jasno, da je strokovnost cenjena zaradi ideologije, ne pa - kot sem naivno mislila - kljub ideologiji.
Tako sem recimo delovala v nekem delovnem telesu nekaj let. Ko je prišla nova oblast, je imenovala druge strokovnjake. Prosila sem jih, naj nas razrešijo, ker nam mandat še velja. Zdelo se jim je samoumevno, da ob prihodu na oblast zamenjajo strokovnjake. Precej brezsramno, bi rekla. Pa niti toliko politične kulture niso premogli, da bi se nam zahvalili in nas razrešili. No, na moje vztrajanje so nas nazadnje le.
Samozavest sem si gradila na preteklih delovnih izkušnjah in rezultatih, ki niso imeli zveze s politiko. Verjetno je bilo modro, da sem velik del izobraževanja opravila tudi zunaj Slovenije. Resda sem naivno mislila, da tudi za slovensko stroko v Sloveniji nekaj velja, če dobiš štipendijo v Oxfordu in opraviš študij in raziskovalno delo na ugledni mednarodni univerzi. Po zaslugi teh izkušenj gledam na strokovne zadeve drugače. Morda celo širše, kot bi gledala sicer.
Po desetih letih dela v medijski industriji in vodenja največjega kulturnega projekta v Sloveniji se zavedam, da je teorija samo del slike. In ker se zavedam, da svet ni črno-bel niti samo levo-desni, ne podpiram spodbujanja ideoloških stališč v strokovnih razpravah.
Tako oseben premislek sem zelo težko izlila, a brez spodbude urednika se nikoli ne bi odločila, da se sploh izkašljam. Marko Crnkovič, nisi samo izvrsten pisec. Veš tudi, kaj je prav!
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
