"Glej črnci so podn od ljudi, upam, da to tudi sam spoznaš v kakšni ulici, kjer te bodo nabili, posilili, ... Prav je, da smo rasisti, ker opice imamo pa res v zoo," se je na moje poročanje o koncu procesa proti Kylu Rittenhousu v svojem kratkem elektronskem pismu odzval predstavnik slovenske "kritične" javnosti, ki se podpisuje kot Marko Draksler. V njegovem zapisu sem spremenil le dva šumnika in popravil eno tipkarsko napako, sicer pa se ga slovnično in slogovno nisem dotikal. Citat, ki seveda sicer ni ničesar izgubil v javnem prostoru, sem uporabil zgolj in samo z enim namenom: ker ga razumem kot simptom. Je ilustracija naše degradacije in brezna človeškega primitivizma in vulgarnosti, v katero padamo. Obenem pa je Marko Draksler z njim kar natančno ponazoril okoliščine, katerih bistvo ima očitno značaj dolgega trajanja. Odkar so na ameriško celino prišli evropski kolonisti, se to okolje sooča in spopada z rasizmom. Spremljevalec teh zmeraj novih in novih bitk pa je zanikanje dobršnega dela tukajšnje javnosti, da je Amerika sploh rasistična. Posledici tega antagonizma sta predvsem dve: vprašanje rasizma je tako ostro postavljeno, da danes definira politično polarizacijo v ZDA, obenem pa se stopnjujejo frustracije Američanov, ki imajo vse manj možnosti izstopiti iz začaranega kroga determiniranosti z njim.
Naključje je hotelo, da so ostrino teh vprašanj izrisali epilogi pomembnih sodnih procesov v teh dneh. Odločitev porote, da 18-letnega Kyla Rittenhousa, ki je med nasilnimi protesti v Kenoshi v Wisconsinu avgusta lani s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega, oprosti po vseh točkah obtožnice, je razburila ameriško levico, desnico pa spravila v stanje ekstatičnega navdušenja. Takrat še mladoletnik naj bi bil ravnal v samoobrambi. Ker sodnik v procesu tožilstvu ni dovolil strategije, ki bi mladega človeka opredelila značajsko in svetovnonazorsko, niti razprave o primernosti in možnosti, da se oboroženi najstniki podajajo na ameriške ulice in s tem samo stopnjujejo vrtinec nasilja in nevarnosti, poroti tudi ni bilo treba tehtati, ali je samoobramba v situaciji, ki jo je sprožil storilec sam, še zmeraj samoobramba. Mladenič zdaj trdi, da ni rasist in da podpira gibanje Življenja temnopoltih štejejo (BLM). Ne Rittenhouse ne njegove žrtve niso temnopolti. Ker tega "prvostopenjskega" dokaza ni, o rasizmu tukaj sploh ni govora, menijo nekateri. Ampak tako je, če cel niz bistvenih vprašanj po procesu namenoma ostane brez odgovora. Razlago, da se je mladoletnik udeležil protirasističnih protestov, vendar ne na strani, ki jo menda podpira, ampak na nasprotni, naj bi javnost sprejela kot logično.
Obsodba belcev Travisa in Gregoryja McMichaela in Williama Bryana, ki so februarja lani na poltovornjakih lovili neoboroženega tekača, temnopoltega Ahmouda Arberyja, nakar ga je Travis McMichael – v samoobrambi, kakopak – ubil s tremi streli, razkriva dodatne razsežnosti. Poroto v Georgiji je sestavljalo enajst belcev in en sam temnopolti porotnik. Tožilki je bilo popolnoma jasno, da tematizacija očitnega v takšnih okoliščinah ne bo uspešna, ampak bo prej povzročila averzijo porote. Zato je sodišče in javnost popolnoma izčrpala s podrobnimi opisi ravnanja storilcev v luči črke zakona in jih poslala za zapahe, kajti porota preprosto ni mogla odločiti drugače. A trojico čaka še tožba pred zveznim sodiščem februarja 2022, tam pa jim obtožnica očita zločin iz sovraštva, torej rasistično motivacijo. Zanimivo bo opazovati manever, kako tipične predstavnike ameriškega Juga izrisati kot odgovorne člane skupnosti, ki z rasizmom nimajo povezave. Da to ni tako nemogoče, je nakazala razsodba v Charlottesvillu v Virginiji prejšnji teden. V tem primeru je šlo za civilno tožbo skupine ljudi proti organizatorjem večdnevnega zborovanja skrajne desnice avgusta 2017 v Charlottesvillu. Dogajanje so zaznamovali večerni pohodi udeležencev z baklami, nacistična in sorodna simbolika, nato pa spopadi s protifašističnimi protestniki. Ko je v množico namenoma zapeljal 22-letni beli nacionalist James Fields, je ubil protestnico Heather Heyer in ranil nekaj drugih ljudi. Prislužil si je dosmrtni zapor. Tedanji predsednik Trump je komentiral, "da je na obeh straneh nekaj zelo dobrih ljudi". Verjetno eden od njih, predsednik Lige za Jug Michael Hill, je med procesom izjavil: "Prisegam, da sem beli supremacist, rasist, antisemit, homofob, ksenofob, islamofob in kakršenkoli drugi fob, ko to koristi mojim ljudem." Porotniki niso imeli težav obtožencev spoznati za krive posledic, ki jih je utrpela tožeča stran, in jim naložiti plačilo odškodnin v višini več kot 25 milijonov dolarjev. Imeli pa so težave z obtožnico na zvezni ravni, namreč, da je šlo za rasno, etnično ali versko motivirano zaroto.
Vsaka od strani je namreč ujeta v svoj začarani krog, obe skupaj pa v še enega
Za nameček je prav te dni sodišče v New Yorku po 55 letih oprostilo Muhammada Aziza in Khalila Islama, ki sta bila leta 1966 obtožena uboja enega najbolj prepoznavnih obrazov civilnodružbenega gibanja v petdesetih in šestdesetih letih, nacionalizma temnopoltih Američanov in islama v ZDA, Malcolma X. Zaradi tedanje v nebo vpijoče zlorabe pravosodja se je opravičil manhattanski tožilec Cyrus Vance: "Opravičujem se za niz hudih, nesprejemljivih kršitev zakona in zlorabe javnega zaupanja. Opravičujem se v imenu pravosodnih organov za desetletja krivice, zaradi katere je erodiralo zaupanje javnosti v institucije, ki so namenjene zagotavljanju enakosti pred zakonom." Tako se je na nek način sklenil krog z lanskimi protesti proti sistemskemu rasizmu in z zahtevani po reformi policije, ki jih je organiziralo gibanje BLM, nastalo leta 2013, in ki danes tako rekoč simbolizira ameriško levico. Čas je pokazal pretiranost zahtev po manjšanju sredstev za policijo v družbi, kjer se stopnja kriminalitete brez ustreznega nadzora nemudoma poviša. Kar pa ne pomeni, da policijska reforma ni nujna. Vprašanje je le, kakšna naj bo.
Nedavno tega sem se pogovarjal s sociologinjo in pedagoginjo z Ameriške univerze v Washingtonu dr. Cynthio Miller-Idriss, ki raziskuje skrajno desna gibanja v povezavi z radikalizacijo ameriške mladine. V oceni, od kod izvira največja notranja grožnja v ZDA, je izkristalizirala zanimivo dihotomijo: "V vsakem primeru gre za spekter na skrajni desnici, povezan z nezakonitimi milicami, ki so ameriška posebnost in ki se že nekaj časa krepijo. Konservativni Američani iz tako imenovanega mainstreama bodo včasih kazali na skrajno levico, za katero je treba priznati, da se je prav tako okrepila. A niti približno ne dosega ravni nasilja in groženj, ki jih po ocenah pomenijo skrajneži iz vrst belih supremacistov in protivladnih skupin. Lanske proteste BLM pa običajno uvrščamo med proteste za državljanske pravice. Glede na statistiko je bilo 93 odstotkov teh protestov mirnih, sedem odstotkov pa dejansko nasilnih in so povzročili tudi gmotno škodo. Nasilje je bilo torej večinoma usmerjeno proti premoženju, nepremičninam, stvarem." Na desni strani politične osi tako stoji konservativna in pretežno bela Amerika. Oprijema se verističnega branja ustanovitvenih očetov. Deviacije, kot so sužnjelastništvo, selektivna volilna pravica in podobne, ki niso v najlepšem sozvočju z demokracijo, tolmači v kontekstu tedanjega časa in navad. Povzdiguje podjetniški in svobodni duh. Goji tradicijo oboroženih milic in različnih skrajnih skupin. Nič nenavadnega torej, da je na levi strani politične osi našla domicil veliko bolj pisana druščina. Kar se zdi perverzno, je, da se tudi v 21. stoletju ti ljudje morajo zavzemati za državljanske pravice. Na tej strani so se znašli vsi, ki jih podjetniški duh vztrajno potiska k tlom. Tisti, ki so jim bližje socialne ideje in se jim premoženjske razlike zdijo nevzdržne. Ni naključje, da so to pogosto pripadniki tako imenovanih obarvanih, nebelih skupin prebivalstva ZDA. BLM je danes naslednik Malcolma X, Črnih panterjev in drugih sorodnih skupin, z drugačnim načinom prizadevanja za dosego ciljev in s prognozo istih težav, ki zavladajo, ko aktivizem, tako nujen in konstruktiven na začetku, začne drseti v kontraproduktivnost.
Če desnica ni pripravljena sprejeti stvarnosti spreminjajočega se sveta, se levica zmeraj znova postavlja v vlogo žrtve, ki išče zunanjega krivca. Ampak za to ima tudi dober razlog, kajti začarani krog je popoln zlasti, če se ves čas soočate s poskusi totalnega razčlovečenja. Gospod Draksler, avtor uvodnega citata, to ponazarja z namigovanjem na selektivnost evolucijskega razvoja, ki je pogosto tudi v ameriškem okolju. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega so si umetniške institucije – na primer muzeji v New Yorku – dovolile afriško umetnost in umetnost temnopolte Amerike spregledati, če že ne, pa jo opredeliti kot »primitivno«. Izjemno zanimivo knjigo o prizadevanjih za enakovredno obravnavo in navzočnost v kulturni sferi je napisala umetnostna zgodovinarka Susan E. Cahan. Od nje sem si tudi izposodil naslov – Naraščajoča frustracija (Mounting Frustration, 2016).
Kaj drugega pa naj bo kot frustracija? In kakšna, če ne naraščajoča?
Dr. Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenija iz ZDA.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
