Ironija je kapriciozna dama, ki se včasih grobo poigrava z dejstvi. Naravnost svetoskrunska je v primeru kratice SDS. Kar v Sloveniji predstavlja stranko, ki vztrajno polzi na skrajni desni del politične osi, čeprav nekateri člani skrivajo ali zanikajo svojo komunistično preteklost, v ZDA SDS opredeljuje valilnico tako imenovane Nove levice.
Organizacija Študentje za demokratično družbo, Students for a Democratic Society (1960), je vzniknila na Univerzi v Michiganu v Ann Arborju in ključno opredeljevala za tedanji okus radikalna prizadevanja v 60-ih letih 20. stoletja. A takrat je ameriška levica že imela svojo sto let trajajočo predzgodbo. Levičarske poglede in nazore Karla Marxa so v ZDA v 19. stoletju prinesli nemški izseljenci. Desetletja so minila predvsem v ustanavljanju delavskih združenj in sindikatov, kajti ameriški kapitalizem je bolj skrbela nemotena proizvodnja kot pa pogoji dela. To je bil čas ustanavljanja prvih ameriških socialističnih oziroma delavskih strank, razkola med socializmom in komunizmom v začetnih desetletjih 20. stoletja ter nato v 30-ih in 40-ih letih Rooseveltov New Deal za ozdravitev globoke socialne in gospodarske krize v času velike depresije. Po drugi svetovni vojni so se začela prizadevanja za odpravo segregacije ter boj za državljanske in volilne pravice. Niz politik in ukrepov predsednika Johnsona za odpravo revščine, rasnih krivic in neenakosti v letih 1964 in 1965 je dobil ime Velika družba (The Great Society). V ZDA za levičarska opredeljujejo tudi gibanja temnopoltega nacionalizma, kot so Črni panterji, ter z religijo, predvsem z islamom, povezane skupine in posameznike, kot sta na primer Malcolm X (1925-1965) ali Nacija islama (The Nation of Islam) Louisa Farrakhana. Ampak to so vse bolj ali manj stvari preteklosti. Kot politično gibanje danes izstopa Življenja temnopoltih štejejo (Black Lives Matter, BLM), ostaja pa tudi tema stalnica. Rasizem.
Če Evropejci razmišljamo o sodobni ameriški levici, je upoštevanja vredna zgolj ena beseda. Rasa. Vse drugo za nas, utrjene poznavalce socializma, komunizma in podobnih izmov, sodi na menu že davno pozabljenih mlečnih restavracij. Tudi kleni slovenski fantje v rumenih jopičih, ki jih je svojčas morda očaral Donald Trump, bi organizirali proteste na ljubljanskem Prešernovem trgu, če bi kdo njihovim dečvam kratil pravico do porodniške ali njim samim pravico do bolniške odsotnosti. Te dobrine se Američanom zdijo tako zelo neameriške, da so izpadle iz Bidnovega svežnja "človeške infrastrukture". In da ne bo nesporazuma, pod težo kongresnega postopka in skozi mukotrpna pogajanja so se jim odpovedali demokrati sami.
V Ameriki ni rasistov. So samo ljudje, ki spoštujejo zgodovino, svobodo zveznih držav in posameznika. Če želite šolski primer: senator Strom Thurmond (1902-2003) iz Južne Karoline. Veliki zagovornik segregacije, ki je celo življenje zanikal, da bi bil rasist. Do leta 1964 je bil član Demokratske stranke, ko je bilo južno krilo te stranke zatočišče "nerasistov", ki so slišali na veselo ime Diksikrati. Ko pa je 36. predsedniku ZDA, tudi južnemu demokratu, Lyndonu B. Johnsonu (1963-1969) iz Teksasa, spodrsnilo na bananinem olupku in je podpisal zakon o državljanskih pravicah in v zgodovino odšel kot eden od predsednikov, ki so predstavljali mejnik v zgodovini te države, je Thurmond prestopil k republikancem. V naslednjem desetletju, ki je prineslo še nekaj levičarske navlake v obliki liberalizma, pravic istospolno usmerjenih in drugih manjšin, so mu najbolj prepričani sledili. In danes so vsi, brez izjeme, v tem klubu. To so ljudje, prepričani, da so bile besede iz Deklaracije o neodvisnosti (1776) ves čas razumljene dobesedno, da "so bili vsi ljudje ustvarjeni kot enaki, obdarjeni s strani svojega Stvarnika z določenimi neodtujljivimi pravicami, med katerimi so Življenje, Svoboda in stremljenje k Sreči."
Kar vztrajno zanikate in pometate pod preprogo, vam ne bo le umazalo nog, ampak se vam bo zataknilo v grlu
Vpričo povedanega se je zelo težko čuditi histeriji sodobne ameriške levice, ki nenehno kriči o rasizmu. Ji lahko kdo to zameri? Leta 1619 je v Jamestownu v Virginiji pristala prva ladja z afriškimi sužnji na krovu. Ko je projekt "1619" 400 let pozneje to postavil kot izhodišče razmisleka o zgodovini ZDA, so konservativci iz tega naredili cel cirkus, češ, saj vendar vsak ve, da je merodajen pristanek ladje Mayflower z angleškimi puritanci na krovu v zalivu Massachusetts leta 1620. Suženjstvo je tema, glede katere se Američani ne morejo zediniti. Tudi državljanska vojna (1860-1865) po interpretacijah z ameriškega Juga ni bila vojna za ohranitev sužnjelastniškega reda, ampak "južnjaškega ponosa". Samo za to, da se je rodila segregacija in pri življenju ostala skoraj sto let. Okoli 13,4 odstotka prebivalstva ZDA - takšen je uradni delež temnopoltega prebivalstva - se še danes počuti, kot da statirajo v vlogi drugorazrednih državljanov. Bodisi glede volilne pravice bodisi v socialnem in gospodarskem pogledu. Seveda to ne pomeni, da me v Chicagu, kjer veljajo še posebej kruti zakoni preživetja na cestah, niso z vozišča izrinjale črne panterke s strahospoštovanje vzbujajočimi umetnimi nohti za volani avtomobilov, kakršnih si kot slovenski smrtnik ne bom mogel nikoli privoščiti. Ampak če boste na spletu pobrskali, kaj pomeni "redlining", boste vedeli, o čem govorim. To je ameriška stvarnost leta 2021.
Seveda je svojevrstna ironija, da ugledni zgodovinar Christopher Lasch (1932-1994) v svoji znameniti zbirki esejev Agonija ameriške levice (The Agony of the American Left, 1966) govori prav o agoniji. Ampak že v času, ko je to pisal, se je dobro zavedal novega radikalizma (The New Radicalism in America, 1965). Kar vztrajno zanikate in pometate pod preprogo, vam ne bo le umazalo nog, ampak se vam bo zataknilo v grlu. Danes je ameriška levica formalno sicer združena pod okriljem Demokratske stranke, ampak zato nič manj sprta med seboj. BLM-u, ki je fenomen, o katerem velja spregovoriti posebej, se tukaj pridružujejo različne skupine, ki so v zadnjem času dobile krovno ime Prebujenje (Woke). Nekateri demokratom očitajo sprtost s politično logiko in aktualnim trenutkom. Priznam, tudi sam sem pogosto med temi kritiki. Konec koncev so to tudi dokazale volitve v nekaterih zveznih državah ta teden, na katerih so se dobro odrezali republikanci. Ampak kongresnica iz države Washington, voditeljica tako imenovanega naprednega krila v predstavniškem domu, Pramila Jayapal, je izjavila, da je predstavnica Američanov, prepričanih, da do zdaj niso bili slišani. In da zaradi tega ne more narediti koraka nazaj, ampak vztrajati pri tem, za kar so celo njeni strankarski kolegi prepričani, da so preveč skrajne zahteve. V širši zgodovinski perspektivi pridevnik skrajni zbledi.
Amerika je čudovita dežela. Lepa. Divja. Profesor z Univerze Georgea Washingtona Samuel Goldman mi je v nedavnem pogovoru dejal, "da ljudje, ki pridejo z vseh koncev sveta, tukaj dobijo občutek osvoboditve od preteklosti. Ovire, ki jih pred posameznika postavljajo zgodovina, kultura in identiteta, odpadejo. Človek tukaj čuti neomejeno število možnosti." Verjetno sem - podobno, kot ameriški levičarji, ki so hipersenzbilni, ko beseda nanese na raso - preobčutljiv na zgodovinske razsežnosti. Dvomim o tej osvobajajoči lastnosti Amerike. Zdi se mi namreč, da se človek na vsakem vogalu dobesedno zaleti v (relativno) nedavno zgodovino. Zato je tudi tako zelo ironično, da omenjeni zgodovinar Lasch v 60-ih letih prejšnjega stoletja še razmišlja, kaj marksizem sploh je. Danes se avtorji desne provenience, ki ga omenjajo, zadovoljijo z opredelitvijo, da je marksizem nekaj, kar nasprotuje bistvu Amerike. Ampak že kritik in komik George Carlin (1937-2008) je dejal, da je razlog, da ameriške sanje opredeljujejo kot sanje, v tem, "ker morate spati, da vanje verjamete".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
