(WASHINGTONSKE SKICE) Ko maske padejo …

"A ste že cepljeni?" je zaklical moški z druge strani ulice. No, pa se je začelo. Potem ko smo v Washingtonu dodobra raziskali, kako je prijazen pozdrav mimoidočemu mogoče prebrati iz oči, če obrazno mimiko in glas duši maska, je spet zavladalo nezaupanje. Potem ko so Centri za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) prejšnji teden objavili nove smernice vedenja v času pandemije, so ZDA stopile v novo fazo negotovosti. Pri CDC namreč menijo, da lahko cepljeni posamezniki opustijo maske, razen sredi množice ali v zaprtih prostorih zunaj doma, sicer pa še zmeraj svetujejo njihovo dosledno uporabo. Tudi na prostem. "Seveda sem cepljen, z obema odmerkoma," sem prav tako kriče odvrnil z druge strani ulice. Teoretično zdaj to ve celotna soseska. "Sicer pa, saj veste, kolikšna naj bi bila fizična razdalja med nama, da se ne ogrožava, kajne?" Možakar je kar obstal, jaz pa sem se odpravil dalje. Neverjetno, česa vse v tem letu še niso poskusili, da bi Američanom dopovedali, koliko v praksi pomeni razdalja šestih čevljev. Ali po evropsko dveh metrov. Ne vem, če bi pri tem lahko rezultat ponazoril z besedno zvezo "bob ob steno", ampak kaj veliko bolje ni. Če ne veste, v to razdaljo lahko stlačite tudi deset mladičev zlatega prinašalca. Pregovor sicer pravi, da Janezek zna, kar se nauči. Ničesar pa ne pove o tem, da se Janezek marsičesa ne želi naučiti. In zato tega ne more znati. Pa še bolečina ob vsakič vnovičnem spoznavanju pomanjkljivosti v svojem znanju in lastne neumnosti mu je prihranjena.

Da ne bo pomote, ne razpravljam o neumni množici in svetli izjemi lastne osebe, ki se sonči v soju svoje genialnosti. Daleč od tega. V življenju sem storil preveč napak in pokazal preveč neumnosti, da bi lahko prvi metal kamne. Vsak izmed nas si želi vrnitve v "normalnost". Seveda to ni uresničljivo, ker normalnosti nikoli nismo živeli. Želja po vrnitvi v mladost ali v preteklost na splošno je povezana predvsem z našimi prezentacijami le-te, ki pa jih naš razum prireja. Zato mnogi izmed nas tako težko sprejemajo zgodovinske študije z rezultati, ki se ne skladajo s posameznikovim siceršnjim prepričanjem. Zelo pogosto ti posamezniki zaradi tega krivijo študijo. Namesto da bi skušali razčistiti pri sebi, raje izberejo vire, ki dajo želeni rezultat. Ko stroka avtorju takšne študije očita šepanje metodologije, pa je odgovor enoznačen: gre za politično motivirane diskreditacije. Popolnoma enako velja za pandemijo: vse skupaj je ena sama politika. Po dobrem letu dni smo v ZDA slišali ogromno o ukrepih, statistiki, cele epopeje o maskah, jeremijade o cepivih, panegirike luči na koncu tunela. In? Po tem, ko je Bidnovi administraciji uspelo v stotih dneh cepiti ljudi z dvesto milijoni odmerkov cepiv, je tempo cepljenja začel upadati. Zaradi manjšega povpraševanja po cepivih v nekaterih zveznih državah bodo zaloge usmerjali tja, kjer je povpraševanje večje, Joe Biden pa je pravkar določil nov cilj - 70-odstotno precepljenost prebivalstva do dneva neodvisnosti, 4. julija. Ampak bodimo stvarni, 70 odstotkov se zdi optimistična ocena. Pa tudi, če bo ta cilj dosežen, bo asimetričen, saj bo pomenil statistično povprečje in nekateri predeli ZDA ne bodo zagotavljali zadostnega deleža cepljenega prebivalstva, da bi s pandemijo učinkovito opravili. Ne zatiskajmo si oči, to je naša nova stvarnost. Bi lahko bilo drugače? Ne vemo, ampak tudi možnosti, da bi izvedeli, si ne dajemo. Od zanikovalcev obstoja virusa in skeptikov do cepiv sem v letu dni slišal samo to, da virusa ni, da so ukrepi neumni, da ne zaležejo, da so cepiva škodljiva in da so zgolj sredstvo podjarmljenja človeštva. Želenih alternativnih predlogov, ki ne bi temeljili na nadnaravnem in transcendenci, nisem dočakal.

Moj izhod iz te stiske je zatekanje v delo, v vlogo analitika in razlagalca. Kot takšnega me najbolj zanima politizacija pandemije. V tej luči je primerjava med ZDA in Slovenijo še posebej zanimiva, ker različna politična pola zagovarjata nasprotujoča si pristopa, javnosti pa ali nasedata manipulacijam ali pa skušata izkoristiti razmere v upanju, da je virus "v resnici" manjše zlo in je pomembnejše opraviti z nasprotnikom. Drugače ameriškega in slovenskega vedenjskega vzorca ne morem razumeti. Ameriška izkušnja ima morda kakšen obrat več in zaradi dramatične statistike in razsežnosti na prvi pogled deluje bolj slikovito, a slovenska je zaradi globoke bolestnosti bolj tragična. Ker me v domovino ni bilo že več kot leto dni, se ne bom spuščal v podrobnosti, ampak opažanje, kako so razmere videti od daleč, bo morda za slovenskega bralca zanimivo. Obnašamo se, kot da ima virus strankarsko izkaznico. Vlada, ki mora po funkciji ukrepati, izvaja ukrepe. Protivladna stran jim dosledno in za vsako ceno nasprotuje, saj bi bil vladni uspeh verjetno kronan na naslednjih volitvah. Četudi bi bil ukrep smiseln, v takšnih razmerah ne more delovati. Proti virusu, ki nima človeške logike, se je mogoče uspešno boriti samo s konsenzom.

Tega ni tudi v ZDA, ampak zmeda je bila že od začetka še večja, ker naj bi pandemijo obvladal predsednik, ki ne le da ni verjel v grožnjo virusa, ampak je zaradi svojega nezmotljivega preživitvenega nagona čutil past in je ukrepom, ki jih je uvajal, obenem nasprotoval. To ga je stalo volitev, izvlekel pa se je z oblikovanjem mita o volilnih goljufijah, ki mu omogoča obvladovanje volilnega telesa in Republikanske stranke tudi zdaj, ko je dejansko izginil iz javnosti. Drugi ironični obrat se je zgodil s cepivi, skorajda edinim smiselnim, vsekakor pa najučinkovitejšim ukrepom Trumpove administracije. Še lani jeseni so Donald Trump in republikanci demokratom očitali spodkopavanje zaupanja v cepiva v razvoju, ko pa Bidnova administracija, ki se je dala cepiti prav s temi cepivi, izvaja in spodbuja cepljenja, so republikanci največji skeptiki. Teksas, druga najbolj prizadeta ameriška zvezna država, je odpravil vse ukrepe in "normaliziral" življenje. Ko so se na meji pojavili latinskoameriški migranti, pa so začeli republikanci biti plat zvona, češ, kaj počnejo z mladoletniki (se kdo spomni ločevanja otrok od staršev v času Trumpove administracije?), predvsem pa, da se iz Mehike prek jugozahodne meje zdaj v ZDA širi - covid-19. Mimogrede, teorije zarote govorijo, da se podatki o smrtnosti zaradi covida-19 prirejajo navzgor, da bi prestrašili ljudi. Mlada mehiška navdušenca nad matematiko pa sta skrbno analizirala razlike med klasificiranimi razlogi za smrt in povečanim številom umrlih v Mehiki v primerljivih predhodnih obdobjih in ugotovila, da je mehiška vlada javnost zavajala s prenizko statistiko. Podobno počnejo tudi druge države v Južni Ameriki.

Verjetno je bil res že čas, da maske padajo. Ne zaradi tega, ker ne bi bile smiselne. Odkar sem prisiljen nositi masko in ohranjati fizično razdaljo, še prehlajen nisem bil. Kljub temu sem se dal cepiti v prepričanju, da je to najmanj, kar lahko storim zase in za skupnost. Da maske padajo, je dobro, ker se ne moremo več slepiti. Testa nismo prestali. Čeprav lahko stori veliko dobrega, in prepričan sem, da bi lahko opravilo tudi s tem virusom, je človeštvo sebi največji sovražnik. Ameriška vlada bo sicer preverjanje dokazov o cepljenju najverjetneje prepustila zasebnikom, ne dvomim pa, da bodo potrebna za vstop v ZDA. Ampak gospodarstvo in javno življenje se bosta povsod po ZDA relativno kmalu odprla. Če se je po Teksasu, Floridi in še nekaterih za to odločil tudi New York, ki ga je pandemija dramatično prizadela najprej, je preostanek države samo še vprašanje časa. Vprašanje, ali se zavedamo posledic, pa še ni na dnevnem redu. A se bo postavilo. ZDA opuščajo ukrepe v času, ko pandemija še traja, a tega ne počnejo (le) zaradi gospodarstva. Po vseh kazalcih se Amerika pobira zelo hitro. Virus preprosto ne prinaša plodne javne in politične razprave. Na voljo je cepivo, ki mu za zdaj neučinkovitosti ne moremo očitati. Kot ne moremo trditi o dolgotrajnem učinku. Tisti, ki se cepijo, lahko upajo vsaj na znosnejši potek bolezni. Tisti, ki dvomijo, naj pač verjamejo v to, kar želijo. Neizpodbitno pa je vsaj eno: vsi, ki bomo zaradi česarkoli potrebovali zdravniško oskrbo, bomo v prihodnje do nje prišli težje. Saj ni šlo samo za smrti, predvsem je šlo za nevarnost zloma zdravstvenega sistema. Ampak posameznika najbolj zaboli, ko nekaj začuti na svoji koži. Interpretacija razlogov pa je spet svobodna izbira. Običajno ne začenjamo pri sebi. Svoboda pač.