Naslovni komad našega prvega albuma Ikebana (1981) govori o štajerskem stereotipu, o nožih v hrbtih po vsaki pravi veselici. Predstavljajte si takratnega mene, poznega pubertetnika, ki skuša s svojim rokovskim ansamblom prepevati o svetu, v katerem živi. Cico in Marjeto sta junaka časopisnega članka, ki je v besedilu skorajda citiran. Spremenil sem samo nekaj imen. V originalu je bil zapis o dveh prijateljih, ki sta zagrešila oborožen rop, a sta drug drugega zaklala, še preden sta ga dokončala. S črnim humorjem smo se branili, ščitili pred razgaljanjem. Bili smo naporni in delali smo se trde in neomajne.
S tega albuma še danes igramo pesem Bog nima telefona in seveda Praslovana, ki je postal eden naših največjih hitov. Govori o komunizmu, ki je prišel iz Sovjetske zveze na enak način kot nekoč Praslovani. V refrenu se sprašujem, kdo ga je, bog ga nima rad, naučil plavati. Če ne bi znal plavat, bi ostal tam. Bila je jasna in ostra protirežimska pesem. Žalostno je, da je danes spet aktualna. Današnji Praslovani so avtohtoni vatikanski verski blazneži.
Praslovana sem za snemanje albuma avtocenzuriral. Takrat je obstajala komisija za šund, in če si ji šel na živce, ti je nabila davek na šund. Dodatno obdavčen je tvoj album stal precej več, kot bi lahko, kar je za prvenec precej zoprna zadeva. Nastradal je verz "zajebali vse", ki sem ga sam spremenil v "zabelili vse". Precej namigovanj je bilo, da bi album, če bi ostalo pri zajebali, imel težave, da bi lahko končal v bunkerju, da pesmi ne bi vrteli po radiu, kar, vsaj to zadnje, mislim, da drži. Temu smo se sicer izognili, oznaki šund pa kljub temu ne.
Praslovan je nastal na VEKŠ-u, na Visoki ekonomski šoli, v katere računalniški center je nekdo vlomil tisto poletje. Najeli so dva študenta, da bi čuvala računalnike, dokler ne namestijo varnostnih sistemov, in eden od teh dveh sem bil jaz. Na stražo sem si prinesel blazino za napihnit, če bi lahko slučajno v kakšnem kotu ponoči vsaj za urico ali dve zaspal. Računalniška soba je bila namreč nekakšna steklena kletka, okoli katere je vsake toliko prišel nočni čuvaj na svojih obhodih. Preštudiral sem, kje moram ležati, da me ne bo videl, ko bom počival. Tisti drugi kolega mi je kasneje priznal, da ga sploh ni bilo blizu, jaz sem pa vsako drugo noč kot nor napihoval blazino. Da bi si krajšal čas, sem včasih s seboj prinesel kitaro in Praslovan je bila ena prvih pesmi, nastalih v moji službi med računalniki. Napisal sem jo v kakšnih petnajstih minutah, melodijo in besedilo, in jo naslednji dan odnesel na vaje. Takoj sem vedel, da bo dobra pesem.
To so bili čudni časi. Vsak koncert smo morali prijaviti in prinesti na postajo ljudske milice besedila pesmi, ki naj bi jih na koncertu izvajali. To se danes zdi neverjetno, ampak ja, moral sem z raznimi, takrat še miličniki razpravljati o posameznih tekstih. Razpravljal sem s komandirji ljudske milice, kdo je ta Praslovan, in nekoč v Ljubljani sem rekel komandirju, da je to nekdo iz Maribora. Potem je pa v redu, me je pomiril. V nos jim je šel Stari vojak, ampak ker je bilo besedilo zanj iz romana Jamesa Jonesa, jaz nisem mogel biti kriv. Na nekem koncertu v Celju, mislim, da leta '86 ali '87, smo dobili sporočilo, da ne smem zapeti Praslovana in Zdravljice. Nisem ju smel zapeti. Ne spomnim se, za kakšno priložnost je šlo, ampak hala Golovec je bila polna in proti koncu koncerta, ko sta ostali samo še ti pesmi, so se prižgale luči in za nami, na balkon za odrom, je butnilo kakšnih petdeset miličnikov v popolni opremi. Očitno je bil kak partijski sekretar nervozen. "Zdaj bomo pa tepeni," smo si rekli in pesmi res nismo zapeli, ampak smo ju samo zaigrali. Kaj pa zdaj ? Ukaza nismo prekršili. Nič. Publika je prepevala namesto nas, miličniki so se nervozno prestopali, potem pa vseeno odšli. Tistemu občutku strahu se je takrat reklo dupe gaće žvaće!
Že leta 1979 smo dobili ponudbo dveh založb. Helidona, v katerem je bil zaposlen Boris Bele, ena gonilnih gosenic Buldožerja, ter Produkcije kaset in plošč RTV Ljubljana oziroma Igorja Vidmarja, ki je tja že pripeljal Pankrte. Trije člani Lačnega Franza, Pintarič, Stjepanovič in jaz, smo se sestali z obema istočasno v kavarni Evropa v Ljubljani. Na eni strani te dolge kavarne je sedel Bele, na drugem koncu vogala pa Vidmar. Mi smo hodili izmenično od enega do drugega in poslušali, kaj nam ponujata. Naša glavna želja oziroma zahteva je bila zagotovilo, da se založba ne bo vmešavala v naše delo. Igor je bil zelo odkrit in je povedal, da je Produkcija kaset državna firma z mediji, ki nam lahko zelo koristijo, ki se pa bodo, če jim tvoje delo ne bo všeč, vmešavali v besedila, ker morajo kao paziti na svoj renome.
Helidon, ki je zrasel na znanju in uspešnosti Avsenikov, se nam je zdel v umetniškem smislu privlačnejši zato, ker je bil njegov tudi Buldožer. In ker smo z Borčem takoj postali prijatelji - mi sami smo se proglasili za sinove Buldožerjev, kar je bilo najbrž tudi njim všeč -, smo se odločili, da prvi album posnamemo pri Helidonu. Konec koncev je bil Helidon del mariborske firme, del Založbe Obzorja, tako da smo lahko kakšno stvar uredili tudi doma. Lokalpatriotizem pač.
Za prvenec smo imeli pripravljenih štirideset minut glasbe, ki smo jo od vstopa v studio, snemanja do miksanja in vsega drugega posneli v šestintridesetih (36) urah. Šestintrideset ur porabijo snemalci danes, da nastavijo mikrofone in se dogovorijo, kaj in kako bi sploh začeli delati. Bele in snemalec Razbornik sploh nista vedela, v kakšnem glasbenem stilu naj nas posnameta, saj smo prvo pesem igrali sto na uro z električno kitaro, že pri drugi smo igrali valček s harmoniko, pri naslednji smo oboje pomešali ... Vedno sem komponiral na akustično kitaro, kar se je slišalo, čeprav je Oto na svoj način transponiral akorde za igranje z električno kitaro. Še vedno so drugače zveneli. Čeprav smo bili agresivna električna glasba, sta znotraj nje vedno zveneli akustična kitara in kantavtorska poetika.
* Se nadaljuje.
