S tretjim albumom Ne mi dihat za ovratnik (1983) smo se na neki način vrnili v Slovenijo. Bela simfonija je nastala kot reakcija na splošno smučarsko evforijo v osemdesetih v časih Bojana Križaja. Seveda sem tudi sam navijal za naše smučarje, iskren navijač sem bil, ampak se je pa tudi pretiravalo. Smučarija je bila deležna ogromne medijske pozornosti, športniki so začeli prepevati, estrada se je mešala z vsem tem in zazdelo se mi je pač, da šlo čez rob. Odzval sem se z Belo simfonijo. Grozno. Tisti, ki so doumeli skrito ironijo, so bili zgroženi. Kako se lahko zafrkavam iz našega orla, našega narodnega heroja?!
Ampak večina itak ni nič razumela in je pesem sprejela kot pesem o smučariji. Z refrenom Nič nas ni strah, če so smučarji z nami smo nastopali na seriji Belih koncertov pred polnimi dvoranami, ki so z nami rjule to geslo. Ampak vseeno, tudi to nam je prineslo ogromno zabave.
Za album Ne mi dihat za ovratnik smo se slikali v Železničarski koloniji v Mariboru. S kitaristom Otom sva uprizorila pretep in posnetek, na katerem ga mlatim in maltretiram, so kasneje razlagali kot podzavestno napoved najinega razkola, kot moje posiljevanje s komercialnostjo in njegovo željo ostati umetnik. Teoretiki. Je bil pa ta album v resnici komercialno uspešen in je bila založba zadovoljna z nami. Prodali smo ga v nakladi čez 40.000 primerkov. Naslovna pesem je postala v Jugoslaviji priljubljena in se je še danes radi spomnijo. V tem času se nam je zgodila glasbena zajebancija Naša Lidija je pri vojakih, ki smo jo objavili na živem albumu Slišiš, školjka poje ti (1984). Igrali smo jo kot skupina Top Ziza iz Lenarta in smo bili torej sami sebi predskupina. Ta pesem nam je prinesla veliko denarja in ogromno težav. Stran A tega albuma smo posneli v v Mariboru v Gradisovi dvorani, stran B pa v Mladinskem gledališču v Ljubljani. Ovitek zanj je totalno odbit s fotografijo spodnjih hlačk punce, ki je danes verjetno že babica. Lahko bi tekmoval za najgrši ovitek stoletja.
Na začetku osemdesetih je YU režim poskušal ustanoviti ženske enote po vzoru ameriške vojske, ampak je pozabil, da v JLA ni bila profesionalna vojska. V pesmi sem uporabil ironijo, ki jo je ponujala na glavo postavljena situacija, ko fant doma piše punci pismo v vojsko. Kako je kaj doma, kdo jo vse pozdravlja …, vse tisto, kar po navadi punce pišejo fantom v vojsko. Nikoli nisem posnel videospota za to pesem, za kar mi je še danes žal. Projekt lastne predskupine Top Ziza (u prevodu Top Sisa) je bil aluzija na ZZ Top, najljubši ansambel bobnarja Andreja Pintariča. Sposodili smo si lasulje, zamenjali instrumente, sam sem igral bas kitaro, in zaigrali valček Naša Lidija je pri vojakih. To je bila takrat velikanska provokacija. Tisto leto 1984 smo igrali Lidijo po vseh gasilskih veselicah, iz alter rocka smo padli v totalno estrado, v megaestradni objem, kar se je zelo poznalo v naših žepih in v načinu življenja, ki se je sprevrgel v čisti hedonizem. Navadili smo se na denar in medijsko pozornost, ki smo je bili deležni. V drugih delih Jugoslavije Lidija ni pustila nobenih posledic, v Sloveniji pa. Čeprav je dober satirični komad, ga mnogi niso tako dojeli. Za mnoge je bil nekakšna lumpenproletarsko-kmetavzarska uspešnica, ki je masovno mobilizirala slovensko občinstvo. Lidija je moj največji hit in zametek turbofolka na Slovenskem. Našega kitarista Rimeleta je to izredno odbijalo. To ni bil njegov artistični milje.
Z Lidijo smo iz alter rocka padli v megaestradni objem, kar se je zelo poznalo v naših žepih in v načinu življenja, ki se je sprevrgel v čisti hedonizem
Lačni Franz je brez dvoma institucija slovenskega rokenrola. Kultni bend, ki je osvajal odre in publiko nekoč po Jugoslaviji, Sloveniji, danes je v novi zasedbi spet živ. Podiral je meje raznih vrst. In spet je Eksjuga njegova. A njegova prva "domovina" je Maribor. Zato je Lačni Franz tudi zgodba o Mariboru in njegovi bogati glasbeni tradiciji, zgodovini. Svojih 40 let bo Lačni Franz praznoval 29. novembra v Štuku.
