Ivan Kramberger mlajši in režiserka Maja Weiss
Sin dobrega človeka iz Negove, Ivan Kramberger mlajši, in režiserka Maja Weis sta se vrsto let trudila posneti film o Ivanu Krambergerju (rojenem 1936), dobrotniku in človekoljubu, kasneje tudi politiku, ki je svojo življenjsko pot končal pod streli (ne)znanega storilca na predvolilnem shodu za predsednika države 7. junija 1992 v Jurovskem Dolu. Dokumentarni film Beli bojevnik v črni obleki je dvojni portret, portret očeta in sina. Kramberger mlajši je v filmu opravil številne intervjuje, tudi z Milanom Kučanom in Janezom Janšo, in pogovore o umoru, ki zavit v skrivnost ostaja že skoraj 30 let.
Ustvarjalec filma je dva tedna po atentatu dopolnil šest let in se očeta spominja predvsem kot dobrega in razumevajočega. "Vse ostalo o njem, od težkega življenja do tragične smrti, sem raziskoval sam ali so mi povedali drugi. Zanimivo je, da je napisal deset knjig, o njem pa so bile po smrti napisane samo tri - Iskanje resnice Srečka Logarja, Krambergerjeva opica Ricka Harscha in Dobri človek iz Negove. Sam se trudim, da grem po očetovih stopinjah, predvsem na področju humanitarnosti in prostovoljstva."
Kako dobro ste pravzaprav poznali očeta?
"Čeprav sem ob njem preživel le zgodnje otroštvo, je spomin še vedno živ. Lahko rečem, da sem očeta dokaj dobro poznal. Tako se spomnim govorov, ko sem ga spremljal, in desetdnevne vojne za Slovenijo, ko sva bila prisotna na območjih, kjer so bili spopadi. Z očetom sem bil v Gornji Radgoni, ko so obstreljevali cerkveni zvonik, v tistem času so tudi ubili novinarja Janeza Svetino. V Šentilju sva bila med drugim fotografirana na tanku, iz katerega se je še kadilo. Spominjam se družinskih praznovanj, živalskega vrta ob naši hiši in sprehodov okoli Negovskega jezera."
Beli bojevnik v črni obleki je v bistvu prispodoba očetovega lika, vsak pa naj si sam po ogledu filma ustvari sliko, kaj pomeni posamezna barva v življenju Ivana Krambergerja. Kaj je glavno sporočilo filma?
"Vpliv in vloga pri osamosvojitvi Slovenije. Nanj se je enostavno pozabilo, saj sta njegov vpliv in vloga na osamosvojitev veliko večja, kot si lahko predstavljamo. Bil je prvi, ki je začel javno nagovarjati množice ljudi za odcepitev Slovenije od Jugoslavije s pobudo in zbiranjem podpisov za razpis plebiscita."
Kako dolgo so trajala prizadevanja za dokumentarec?
"Zgodba se je začela konec leta 2010, ko mi je pisala Maja. Na začetku nisem bil najbolj zaupljiv, vendar se je v desetih letih razvilo zaupanje in dobro prijateljstvo ter seveda film, ki je bil že premierno predvajan v Ljubljani in Mariboru."
Zakaj odločitev, da sami intervjuvate sogovornike?
"Glede na dejstvo, da je preplet filma tesno povezan z dispozicijo mojega magistrskega dela, ki ga pripravljam na Fakulteti za državne in evropske študije Nove univerze, je bilo tudi pričakovati, da bom vodil intervjuje. Tako so intervjuji moja raziskovalna metoda pri ustvarjanju magistrskega dela z naslovom Vloga in vpliv Ivana Krambergerja pri osamosvojitvi Slovenije."
Je morda kdo, ki ste ga nagovorili, da bi sodeloval v filmu, odklonil?
"Nekaj odklonitev je bilo predvsem zaradi kratke časovnice ali ker niso poznali Ivana Krambergerja. Presenetljivo pa so se odzvali vsi predstavniki političnih opcij v državnem zboru."
Zgodba atentata
Nedelja, 7. junij 1992, v Jurovskem Dolu. Potekal je predvolilni shod predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, ko je ob 18.45 počil strel. Dobrotnik iz Negove se je opotekel in padel. Z osebnim avtomobilom so ga odpeljali v lenarško bolnišnico, vendar je umrl med prevozom. Sledila je obsežna policijska akcija. Takoj po streljanju je na kraj zločina prišlo na desetine modrouniformirancev z avtomatskim orožjem. Postavljene so bile cestne zapore, v Lenart so prihiteli tudi takratni notranji minister Igor Bavčar, minister za informiranje Jelko Kacin in pravosodni minister Miha Kozinc. Okoli 23. ure je Bavčar javnosti po televiziji sporočil, da so policisti že prijeli domnevnega morilca in da ni šlo za politični uboj. Storilec je dejanje na policiji priznal še isto noč in končal v priporu. Motiv pa, da Krambergerja menda ni maral. Eden od kriminalistov, ki je sodeloval pri preiskavi kaznivega dejanja, je bil tudi Franc Kangler.
Dan kasneje se je izvedelo, da je streljal takrat 41-letni domačin Peter Rotar z okna svoje nove stanovanjske hiše. Uporabil je lovsko karabinsko puško Crvena zastava kalibra 8,57 z daljnogledom. Preiskovalci so v ležišču puške našli tulec, v cevi saje, na okenski polici pokrova za daljnogled. Forenziki so dokazali, da je Rotar imel na rokah sledove smodnika.
V sredo, 10. junija 1992, se je na pokopališču v Negovi na Krambergerjevem pogrebu zbrala večtisočglava množica, čeprav je besnelo neurje. Dva meseca kasneje, v ponedeljek, 24. avgusta 1992, je tožilec Boris Marčič z obtožnico na zatožno klop mariborskega sodišča posadil Petra Rotarja. Branil ga je odvetnik Ivan Bukovnik. Sojenje je trajalo pet dni, dvorana, ki je lahko sprejela 98 ljudi, je bila nabito polna, vstopnice za sedeže, ki jih niso zasedli novinarji in sorodniki, so na sodišču preprosto izžrebali. Rotar je tudi pred sodnim senatom dejanje priznal, čeprav nobena priča ni videla, kdo je streljal, sodni izvedenci pa niso delovali najbolj prepričljivo. Pet dni kasneje je senat sodnika Zlatka Dežmana sporočil: Peter Rotar je kriv - za zapahi bo preživel devet let. "Imam mirno vest, pravzaprav so redki primeri, ko ima sodnik na voljo toliko argumentov. To je bil eden najbolj jasnih in dokazljivih umorov," je izjavil sodnik. Po pritožbi je višje sodišče kazen zvišalo na dvanajst let, Rotar jih je odsedel devet. Umrl je 9. januarja 2019. Zgodba prvega in edinega atentata na politika v Sloveniji je tako končana.
Sta bili premieri sedmina za očetom?
"Z moje strani ne. Sedmina mora biti v skladu z ljudskim izročilom izpeljana sedmi dan po pogrebu. Letos bo 30. obletnica njegove smrti in seveda je prav, da se ohrani spomin na velikega človeka, ki bi ga nekateri radi enostavno pozabili. Sicer je obljubljen doprsni kip v Aleji velikih v Gornji Radgoni, odprtje spominske sobe na gradu Negova, želja je tudi po postavitvi spominskega obeležja v Jurovskem Dolu. Še vedno pa mu predsednik Borut Pahor ni podelil častnega znaka svobode Republike Slovenije. Obstaja še pobuda o postavitvi spominskega obeležja ob Prešernovem spomeniku na Tromostovju v Ljubljani. Nekoč je bil tudi podan predlog, da se ga imenuje za častnega občana občine Gornja Radgona, vendar predlog ni bil nikoli uresničen. Rdeča nit filma ni tragična smrt mojega očeta, temveč moje raziskovanje, kakšno vlogo in vpliv je imel pri osamosvojitvi."
V filmu uporabljate znameniti očetov rdeči bugatti.
"Vsekakor je vpet v sam film, z njim se popeljem po poteh očeta. Veliko pozornost smo z avtomobilom vzbudili pred Prešernovim spomenikom. Kot v starih časih se je hitro nabralo kar nekaj ljudi in z zanimanjem so spremljali snemanje filmskega prizora. Večina je vedela, komu je avto pripadal."
Mislite, da sta bila v tistih časih njegova vloga in vpliv (pre)velika in da je zato doživel atentat?
"Bil je ljudski tribun, nagovarjal je množice. Na svojevrsten način je ob sebi zbral ljudi, tako je napolnil Tromostovje v Ljubljani, večino trgov v večjih mestih, po vaseh in povsod, kjer je nastopil. Vsekakor je bil motiv Petra Rotarja v tem, da mali človek ne more vladati in je tako najverjetneje v afektu ubil mojega očeta."
Nekoč ste mi rekli, da zaradi smrti ne bomo nikoli izvedeli, kakšen predsednik bi bil vaš oče, a da bomo nekoč izvedeli pravo resnico, kdo ga je umoril. Še menite tako?
"Morda nekje, nekoč, nekdaj. V knjigi Mali princ sem si zapomnil znameniti izrek: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."
Po 29 letih v sodni dvorani: tožilec Boris Marčič, sodnik Zlatko Dežman, Ivan Kramberger in odvetnik Ivan Bukovnik
Verjamete uradni razlagi umora?
"Kot sem že večkrat dejal, verjeti je treba v pravno državo in da je bila preiskava neodvisna, nepristranska in narejena strokovno ter da je bil obsojen pravi morilec. Če ni tako, pa želim, da je pravici zadoščeno. Očeta mi na žalost nihče ne more vrniti."
Ste se srečali s Petrom Rotarjem? Se je on želel srečati z vami?
"Z njim sem se želel srečati, vendar je srečanje na štiri oči odklonil. Bil sem pred leti na krvodajalski akciji v Jurovskem Dolu in sem se približal njegovemu domovanju, ga nagovoril, vendar je odšel v svojo hišo. Z menoj se ni želel srečati."
Kako dobro je oče omenjen v slovenski zgodovini?
"Nanj je slovenska zgodovina pozabila, sicer pa je na srečo dobro ohranjen v zavesti Slovenk in Slovencev. Geslo Ivan Kramberger boste zaman iskali v zvezkih Enciklopedije Slovenije. Enciklopedija osamosvojitve ga sploh ne omeni, da o šolskih učbenikih za zgodovino ali državljansko vzgojo niti ne govorim. Občasno se ob obletnicah in volitvah površinsko pojavi v medijih. Lahko rečem, da se je načrtno pozabilo nanj ter da sta naš film in moje magistrsko delo nekako obudila njegov speči duh. Na neki način smo morda odprli Pandorino skrinjico."
Bi lahko rekli, da je bil za tisti čas vizionar?
"Da je bil pred časom, to vsekakor drži, a žal tudi ob nepravem času na nepravem mestu. Imel je težko življenje, spoznal je trpkost kapitalističnega sveta in vse to je znal prenesti na malega človeka. V svojih govorih je večkrat dejal: 'Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. Tega se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci. Dragi Slovenci, toliko revežev, toliko bogatašev slovenska zemlja ne bo imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel!' To je le eden od izsekov očetovih govorov in danes lahko rečem, da je imel prav."
Kako se spomnite njegove dobrodelnosti in pomoči sočloveku?
"V knjigi Dobri človek iz Negove so novinarji Ladislav Lesar, Franc Stele in Juš Turk zapisali, da je v svojem življenju na različne načine daroval več kot milijardo nemških mark. Daroval pa ni samo denarja, ampak tudi zdravila in dializne aparate. Ne vem, ali imamo v Sloveniji posameznika, ki bi toliko daroval. Ob snemanju sem opravil tudi intervju z mariborskimi humanitarci - Petro Greiner, Ninno Kozorog in Borisom Krabonjo - in lahko rečem, da delujejo po enakih načelih, kot je deloval moj oče. To je za boljši jutri tistih, ki so odrinjeni in pomoči potrebni. Na domačiji ob Negovskem jezeru je na grobnici napis Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolani. Napis izžareva očetovo filozofijo pomagati pomoči potrebnim."
"Upam, da je bilo pravici zadoščeno, a očeta mi ne more vrniti nihče"
Kako ste se letos spomnili 7. junija oziroma kako se vsako leto spominjate obletnice smrti?
"Ta dan vedno preživim v družinskem krogu, vsekakor obiščem očetov grob in spominsko obeležje v Negovi. Jurovskemu Dolu pa se rajši izognem."
Niste več policist?
"V policiji sem bil zaposlen skoraj deset let. Danes sem vodja varovanja in požarne zaščite v eni od multinacionalk v Sloveniji. V prostem času sem prostovoljec. Kolikor se le da, živim mirno družinsko življenje."
Ste morda dobili službo v policiji, da ne bi raziskovali očetove smrti?
"Večkrat sem dobil pod nos, da so me s službo v policiji utišali. Od mladih nog sem si želel postati policist, gasilec ali vojak. Poklic policista sem opravljal strokovno, zakonito in z visoko stopnjo integritete. V svoji karieri nimam nobenega madeža, ki bi nakazoval, da sem bil slab policist. Nasprotno - do svoje službe sem čutil veliko pripadnost in delo opravljal kot poslanstvo. Glede tega imam čisto vest. Kot vsi ostali, ki so v moji generaciji opravljali prekvalifikacijo poklica, sem šel skozi strog selekcijski postopek in po končanem šolanju sem bil do odhoda zaposlen na Policijski postaji Maribor II. Tudi skozi oči policista sem spoznal, da se marsikomu slabo godi, da ni vedno pravici zadoščeno. Zato sem se trudil, da sem svoje delo opravljal dobro in zgledno. Bil sem tudi izvoljen za predsednika Združenja policistov Slovenije."
Ste pa še zmeraj prostovoljec in gasilec.
"Enkrat prostovoljec, vedno prostovoljec. Gasilci so mi postali postali še ena služba, saj sem tudi poveljnik industrijske gasilske enote v podjetju, kjer sem zaposlen."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
