Domačini ji pravijo Otok lepot, za nas je kraj najhujše letalske nesreče v slovenski zgodovini

Čeprav sem bila zelo mlada, se živo spomnim dne, ko se je zgodilo. 1. decembra 1981 je takratna Jugoslavija obnemela. Zjutraj je letalo z Brnika poletelo proti korziški prestolnici, a tik pred pristankom v Ajacciu se je zaletelo v 1364 metrov visoko goro San Pietro. Mineva 40 let od najhujše letalske nesreče v slovenski zgodovini, in ko sem letošnji poletni dopust preživela na tem raznolikem sredozemskem otoku, je bil eden od ciljev obiskati kraj, kjer je tragično preminilo 173 slovenskih turistov in sedem članov posadke.

Oborožena z vodo in z napotki kolegov iz kampa, kje je najbolje parkirati avto in katero pot izbrati, sem se lotila podviga. "Drži se desne poti, je bolj senčna," so rekli. In bila sem jim hvaležna, saj je že pred sedmo zjutraj vročina neusmiljeno pripekala in na poti nisem srečala žive duše. Po dobri uri in pol hoje se tik pod vrhom razprostirajo prelepi razgledi na pobočja skal ter zaliva Ajaccio in Valinco. Noge se mi zapletajo v ogromne grme rumenih cvetic smilja, Francozi mu pravijo immortelle. Uporabljajo ga v kozmetičnih proizvodih, saj njegovo eterično olje obnavlja kožo.

Kraja nesreče ni mogoče zgrešiti, pot je s tablami, nekaj minut stran od vrha gore, zelo dobro označena. Na mestu, kjer je levo krilo letala zadelo v tla, so postavili spominsko ploščo, ki je bila obsijana z jutranjim soncem. Spokojno tišino, ki me je obdajala, sta tu in tam zmotila le piš vetra in mukanje krav, ki so se pasle v bližini. "Kako je mogoče, samo za nekaj metrov je šlo …" se plete po glavi, ko se ozreš okoli sebe.

Nesreče se še vedno dobro spominjajo tudi domačini. Gostilničar v vasi Zonza mi je pripovedoval o glasnem poku, ki se je slišal tistega decembrskega jutra in pognal strah v kosti domačinom, ki niso vedeli, kaj se je zgodilo. In o grozljivih prizorih z gore, o katerih so jim govorili gorski reševalci, ki so bili na kraju nesreče. Zgodba se je za svojce žrtev končala šele leta 2008, torej 27 let po dogodku, ko je ekipa slovenskih vojakov, gorskih reševalcev in drugih prostovoljcev zbrala in odstranila letalske ostanke.

Otok, kjer se je rodil Napoleon in od koder naj bi prihajal Krištof Kolumb

Korzika je francoska različica sredozemskega otoka, ki je kljub množičnemu turizmu še vedno precej zaspan otok, s čudovito neokrnjeno naravo in spektakularno pokrajino, kjer gore dobesedno segajo v morje. Obiskujejo jo tako ljubitelji morja, saj ima dobrih 300 kilometrov plaž, kot tudi pohodniki, plezalci in gorski kolesarji. V vrhuncu poletja so gore idealen pobeg od vročine, ki se vije ob morskih letoviščih.

Raziskovanje znamenitosti z avtomobilom je najbolj udobno, a precej zamudno, saj je Korzika otok prelazov in ozkih vijugastih cest, ki večinoma niso v prav dobrem stanju, vožnja po njih pa ni za tiste s slabim srcem. Drugačnega mnenja so seveda motoristi, ki na potovanju po otoku pridejo na svoj račun. Korziko si je vredno ogledati tudi z morja, zato so vse marine polne bolj ali manj luksuznih plovil.

Slikovita obmorska mesta in šarmantne gorske vasice poleti brenčijo od turistov, ki se zgrinjajo po ozkih ulicah in kupujejo korziške produkte. Uradni jezik na otoku je francoščina, večina prebivalcev pa govori tudi korziščino, ki je precej podobna italijanščini. Korzika je namreč spadala pod Genovsko državo od leta 1284 do 1768, ko so otok prepustili v roke Francozom. Odtlej si Korzičani neuspešno prizadevajo za samostojnost.

Pri sporazumevanju si z angleščino ne boste kaj prida pomagali, tudi v večjih turističnih mestih znajo večinoma le osnovne fraze. Drugače je z italijanščino, naletela sem na kar nekaj Italijanov, ki se na Korziki ukvarjajo s turističnimi dejavnostmi ali pa pridejo poleti kot sezonski gostinski delavci. Na otoku se jé dobro, a drago. Korzika ima svoje sire, vino, pivo, v notranjosti je specialiteta divji prašič, iz katerega delajo različne jedi na žlico, pa tudi salame in paštete. Denarnica vam bo najbolj hvaležna, če v restavraciji naročite pico, ki jo dobite že za okoli deset evrov. Glavna jed s pijačo, ki ni nujno alkoholna, vas bo stala 25 evrov in več. Tudi različne privatne sobe in hoteli so zelo dragi. Če želite prihraniti, potem raje izberite kampiranje ali pa iščite namestitve nekaj kilometrov stran od večjih turističnih krajev.

Mojih 5 najljubših

Ajaccio je največje mesto na otoku, z lepim starim mestnim jedrom. Znano je predvsem kot rojstni kraj Napoleona Bonaparta, kjer so njegovo rojstno hišo preuredili v muzej. S turističnim vlakcem si lahko v kratkem času ogledaš vse največje znamenitosti, tudi skalnati polotok nekaj kilometrov vzhodno od mesta z znamenitimi otoki Sanguinaires (Krvavi otoki). Na vrhu pečine se nahaja eden od številnih starodavnih korziških stražarskih stolpov, ki so otok varovali pred pirati. S stolpa je čudovit razgled na celoten polotok.

Sartène je francoski pisatelj Prosper Mérimée opisal kot najbolj korziško med korziškimi mesti. Leži na granitnem pobočju, 300 metrov nad morjem, in s svojimi srednjeveškimi koreninami in tradicionalnimi čari velja za zelo slikovito gorsko mestece. Ko ga gledamo od daleč, skoraj ne ločimo, kje se končajo skale in začnejo hiše. Najstarejši del Sartèna so sredi 16. stoletja zgradili genovski vladarji na Korziki. Na osrednjem trgu, obdanem z drevesi, je cerkev iz 18. stoletja, ki se ponaša s tristranskim zvonikom in stolpom z uro, pred njo pa se zbirajo ljudje v številnih kavarnah.

Bonifacio, pristaniško mesto z bogato zgodovino, leži na skrajnem jugu Korzike. Zaradi svoje slikovitosti velja za eno največjih znamenitosti, saj je stari del mesta zgrajen na 70 metrov visoki pečini, ki jo obdajajo beli klifi. Za obzidjem starega mesta se lahko izgubite v ozkih ulicah, polnih trgovinic, umetniških galerij in restavracij. Z obzidja se razpira nepozaben razgled na zaliv, v jasnem vremenu pa se vidi obala Sardinije, ki je oddaljena vsega 12 kilometrov. Plaže med mestoma Bonifacio in Porto Vecchio veljajo za ene najlepših na otoku. Zaradi množice kopalcev lahko njihove lepote doživite le zunaj sezone, podobno velja tudi za sosednjo Sardinijo.

Les Calanges je eno najlepših območij na otoku. Gorska skalna veriga iz rdečega granita se dviga naravnost iz morja. Najlepši je pogled nanjo ob sončnem zahodu, ko se odene v ognjeno podobo. Pečine so na Unescovem seznamu svetovne dediščine in jih imenujejo tudi Veliki kanjon Korzike. V bližini leži gorska vasica Piano, od koder so čudoviti razgledi na morje in gore.

Bastia gosti številne prireditve čez vse leto, ob nedeljah pa lahko uživate na velikem bolšjem sejmu. Priporočam sprehod po starem pristanišču, ki je v osrčju starega mestnega jedra. Če je pristanišče podnevi precej mirno, postane zvečer zaradi številnih restavracij zelo živahno. Tudi osrednji Trg svetega Nikolaja je posejan z restavracijami in bari, ki jih obdajajo visoka drevesa, in je idealen kraj za zadnji postanek pred odhodom na trajekt do celine.