Kot čudaki smo bili videti učitelji iz Slovenije, Španije, Grčije …, ko smo v jaknah, zapeti do vratu, in dolgih hlačah stopali proti šoli Svete Marije v Dublinu, kjer smo imeli izobraževanje o inovativnem poučevanju v sklopu Erasmusa+, poimenovano na kratko 4 K (kreativnost, kritično mišljenje, komunikacija, konstruktivno sodelovanje). Ob nas pa so hodili domačini v kratkih hlačah in s sandali na bosih nogah, čeprav je deževalo in pri 13 stopinjah Celzija.
Zgleda, da se tega na Irskem navadiš, saj tam poznajo, kot sami pravijo, le dve vrsti vremena. Prvo je: dežuje, drugo: ne dežuje še. Imajo namreč od 150 do 225 deževnih dni na leto. In tudi sama sem doživela dežni krst, ko smo se peljali z ladjico gledat delfine.
Erasmus+ je priložnost za učitelje
Učitelji iz vse Evrope se lahko srečujemo, učimo in izmenjujemo znanja v tečajih programa Erasmus+. Te izkušnje ne more nadomestiti učbenik. Poleg novih znanj o poučevanju hkrati spoznavamo tudi kolege iz drugih držav in razmere pri njih. Običajno ostanemo prijatelji, pogosto pa tudi sodelavci pri kakšnem novem evropskem projektu. A porodijo se še druge zanimive vezi.
Spoznanja so lahko zelo zanimiva. Pogovarjali smo se denimo o plačah in udeleženci iz Madžarske, Španije, Slovenije in Grčije smo ugotovili, da so si kar podobne, nakar nas je prekinila mentorica iz Irske in vprašala, ali govorimo o tedenskih plačah. Seveda ne, govorili smo o mesečnih. Tako smo izvedeli, da jih lahko pomnožimo s štiri, če želimo dobiti irsko plačo (zagotovo je tudi to razlog, da Irska postaja nova domovina priseljencem iz manj razvitih članic EU, predvsem Poljakom; celo tako zelo, da je sedaj drugi najpogosteje govorjeni jezik poljski in ne več gelščina, Poljaki pa so na Irskem ustanovili že precej uspešnih podjetij in poživili več obrtnih dejavnosti).
Tokratni tečaj je bil tudi sicer zelo živahen, saj smo skupaj kreirali idealno šolo, ki bi omogočala kritično mišljenje in soudeležbo učencev. Seveda, takšna šola bi bila velika pridobitev za učence, vendar se je država od nekdaj otepa, saj so misleči državljani praviloma moteči. Vseeno pa ne smemo obupati, treba je iskati nove poti. Prav zato so ti tečaji, ki jih financira EU, tako dragoceni. Po tečaju veliko učiteljev izkoristi priložnost, da bivanje podaljša še za kak dan in spoznava novo deželo. To sem storila tudi jaz in se odpravila na zahodno obalo, k divjemu Atlantskemu oceanu.
Raznolika in divja Irska
Na poti tja sem najprej doživela dežni krst. Kjer se najdaljša irska reka Shannon (posvečena keltski boginji modnosti Sioni) zliva v morje, je nastal dolg zaliv in tja radi priplavajo delfini. Možno si jih je ogledati z ladjice - kako plavajo in se igrajo v naravnem okolju. Sijajna priložnost, še nikoli nisem v živo opazovala delfinov! Ogled je bilo seveda treba rezervirati vnaprej. In kot nalašč je prav ob uri odhoda začelo deževati kakor za stavo. Nihče ni niti pomislil, da bi si premislil. Ladjica je bila polna in vsi so dež sprejeli vdano, kot živali na pašniku. Mirno so sedeli na svojih sedežih, po katerih se je z roba ladjice stekala voda, tako da smo imeli mokro vse do spodnjic. Le jaz sem bila čisto zagrenjena. V taki situaciji namreč pri nas uporabljamo besedno zvezo nesrečen ali uničen dan. Bila sem tudi prepričana, da se bom prehladila. Ko pa so delfini priplavali, sem pozabila na vse nevšečnosti. Čudoviti so bili. Cele družine (šole, kot jim pravijo) so plavale skupaj. S kakšno mehkobo so pridrseli iz vode in smuknili nazaj vanjo, prav očarljivo. Čisto drugače kot človek, ki plava delfinčka.
Ko nas je ladjica pripeljala nazaj v pristanišče, je že nehalo deževati. Le preobleči se je bilo treba in je bilo vse v redu. "Tako to delamo Irci," so me poučili, "če bi čakali na lepše vreme, sploh ne bi zapuščali svojih domov." In res, šele proti konci dvotedenskega bivanja na Irskem sem pogledala v nebo, videla svetlo sive oblake in ugotovila, da je lepo vreme. Ter šla z veseljem ven. Kot uporaben spomin pa sem si iz Irske prinesla nepremočljiv anorak, čisto moje, pinki barve.
Moherski klifi in otok Inishmaan
Zahodna obala je prvinsko lepa. Vetrovna in znamenita po Moherskih klifih, ki se raztezajo 14 kilometrov ob obali, na najvišjem koncu pa se dvignejo 120 metrov nad morjem. Sprehajalna pot je lepo urejena in zaščitena z ograjo, če greš od juga proti severu. V nasprotni smeri pa najdeš še precej mest, kjer lahko prideš čisto do roba prepada. Najbolje se je uleči na trebuh in z roba kukati navzdol, saj se ti rado zavrti v glavi.
Vse je tako drugače kot ob našem morju! Temne skale so ponekod "oblečene" v divje zelene mahove, na njih pa gnezdijo morske ptice. Te sicer ves čas vreščijo in jadrajo v vetru. Na vrhu klifa je bujna zelena trata, polna alpskih cvetlic (kasneje sem izvedela, da so semena cvetlic prinesli s sabo ledeniki, ki so polzeli proti morju ob koncu zadnje ledene dobe).
Na vrhu klifa pa bujna zelena trata, polna alpskih cvetlic
Če se ob zahodni obali voziš navzgor proti zalivu Galway, ponovno naletiš na neko podobnost s Slovenijo, ki te osupne - prideš na kras. Na Irskem mu pravijo burren, kar prihaja iz gelščine - boireann - in pomeni velika skala. Tam je sušno in polno kamenja, saj voda hitro pronica v zemljo na apnenastih poroznih tleh. Zato imajo tudi svojo "postojnsko" jamo, Doolin cave, a v njej je le en sam velik kapnik. Kot se radi pohvalijo: največji kapnik v Evropi, dolg 7,3 metra, delno je obarvan belo, delno pa rumeno zaradi kamenin, skozi katere pronica voda.
Še posebno zanimiv in lep pa je otoček tega kraškega območja - Inishmaan. To je srednji od treh Aranskih otokov in manj turističen. Kakšna umetnost je bila iz preobilice kamenja urediti pašnike in vrtove, z obzidavanjem. Vaščani uporabljajo še starodavna znanja o naravi in premikajo živali po pašnikih v skladu z letnimi časi. Še zmeraj uporabljajo keltski čoln currach in izdelujejo čudovite pletenine iz ovčje volne, ki so znane po vsem svetu (aranske pletenine). Večina prebivalcev govori gelščino kot materni jezik. Na otočku je tudi možno prespati v tradicionalni kočici in to je prav posebna dogodivščina.
Dublin in James Joyce
Na tej poti pa me je še najmanj "poplačalo" glavno mesto - Dublin. Kriva je bila korona. Hotela sem opraviti pot po sledeh Jamesa Joycea in videti stolp, v katerem je napisal epohalni roman Ulikses (manj znano je, da je Joyce na poti proti Pulju prespal v Ljubljani). Ideja je bila spoznati ozadje, preden vzamem v roke to zahtevno delo. Vendar je bil Joyceov muzej - do nadaljnjega zaprt! Prav tako muzej irskih pisateljev. In to kakšnih pisateljev! Jonathan Swift, James Joyce, Samuel Beckett, William Butler Yeats, Oscar Wilde, George Bernard Shaw … (kar štirje nobelovci za literaturo so Irci). Namesto tega sem se sprehodila ob reki Liffey, ki je v preteklosti delila mesto na delavski sever in aristokratski jug, vendar se meje sedaj že zabrisujejo. Videla sem arheološki muzej in narodno galerijo ter se poučila o mitih in legendah v muzeju škratov (National Leprechaun Museum). Posedela sem v parku Stephen's Green skupaj z razposajeno mladino, odšla na promenado po sprehajalnih ulicah Grafton Street in Henry Street, doživela veselo druženje v pubih ... Tudi ob spomeniku znamenitega Joycea sem postala in našla spominsko ploščo na Yeatsovi hiši. A še so dragocenosti, ki jih je treba odkrivati. Da, še bo treba iti na čudovito Irsko!
Kamni iz daljne preteklosti
Irska je prebogata s spomeniki - pričevalci starodavnega življenja. Njihovi megalitski kamni, krogi kamnov in grobnice so še starejši od egiptovskih piramid, nekateri pa tudi od znamenitega Stonehengea v Angliji. Stari so od 3000 do 6000 let, bili pa so postavljeni z istim namenom. Stojijo na hribčkih ali na drugih strateških točkah. Obrnjeni so tako, da ob solsticiju sonce posije nanje (to priča o dobrem poznavanju astronomije takratnih ljudstev). Nihče ne zna pojasniti, s kakšnimi napravami so dvigovali te težke kamne oziroma kako so jih prevažali, saj so velikokrat prepeljani od precej daleč. V nekatere kamne so vklesani figure in simboli ter geometrijski vzorci (krogi ali prepletene spirale, ki ponazarjajo neskončnost). Ti kraji so bili obredna zbirališča ljudi ob praznikih, pokopališča zaslužnih prebivalcev in mesto za "forum" poglavarjev posameznih okrožij Irske.
V okviru šolanja smo se turistično popeljali tudi po dolini reke Boyle. Zaradi reke, dobre zemlje in širnih travnikov je to najbolj plodovito irsko območje. To so vedeli že starodavni kralji, ki so se naseljevali na tem območju in od tukaj vladali Irski. Zato lahko tukaj občudujemo veliko spomenikov. Med drugim smo videli hrib Taro in na njem kamen plodnosti oziroma usode. Ko si se kamna dotaknil, te je namreč lahko posvetil v novega kralja …
Hurling - smiselna igra iz keltskih časov
Irci so strastni športniki. Več kot polovica mladih, fantov in deklet, začne trenirati enega od njihovih nacionalnih športov, največ gelski nogomet, potem pa hurling in irski ragbi. Njihove tekme gledajo vsi, brez izjeme, ne glede na starost in spol. Nogomet in ragbi se razlikujeta od nam znane evropske in ameriške različice. Pri nogometu uporabljajo tudi roke in streljajo v gol ali v vratnici. Pri ragbiju pa ne nosijo "oklepov", kar samo po sebi veliko pove.
Najbolj zanimiv je zagotovo hurling. Je "najhitrejši ekipni šport na svetu", ki ga igrajo na Irskem že dva tisoč let, še iz keltskih časov. Igra se s posebnimi ploščatimi palicami (hurley), na katerih prenašajo oziroma z njimi odbijajo posebno žogico (sliotar), podobno bejzbolski. Žogica mora pristati v golu ali poleteti med vratnicama. Zato sta potrebni velika spretnost in kondicija, igra pa je zelo dinamična.
Prav v času mojega šolanja je potekalo vseirsko prvenstvo v hurlingu. Osupnili sta me dve reči. Prva je, da ta šport ni profesionalen, temveč se igra iz veselja in časti, pripadaš pa lahko le klubu iz kraja, kjer bivaš (ni torej prodajanja igralcev; enako je z gelskim nogometom in ragbijem). Druga pa je razpoloženje, kakršno sem doživela po tekmi, v pubu - navijači ene in druge ekipe so skupaj peli in proslavljali. Tako sem še enkrat ugotovila, da denar res vse pokvari.
Irci in Slovenke - dobra kombinacija
Petje in glasba v pubih pa sta sploh neprekosljiva. Kot Slovenci tudi Irci in Irke (povsem enakopravno) radi zaidejo v pub, v dobro družbo. V druženju so spontani in neposredni, radi poklepetajo z novodošlim tovarišem, fantje pa še zlasti s kakšno tovarišico. In se nam Slovenkam tam lepo godi ...