Z ženo se že nekaj let odločava za dokaj nenavadno počitnikovanje: bolj ali manj naključno izbereva eno od evropskih držav, si vzameva dobra dva tedna časa in jo prevoziva po dolgem in počez. Ko je bila letos izbrana Bolgarija, sva se pri sebi razveselila, ko pa sva o nameri obvestila sorodnike in prijatelje, so ti bolj ali manj prebledeli: "Okrog Bolgarije? Pa kaj sta ponorela? Ali ne poznata Bolgarov? Banditi, prevaranti, lopovi … Če ostaneta zgolj brez avtomobila, jo bosta še dobro odnesla! Človeško življenje tam menda ni vredno niti tisočaka!"
Pa se, neustrašno, nisva pustila. Marsikje sva že potovala, tudi po bolj nevarnih predelih sveta. Se bova že znašla, poskrbela bova zase. In hitro, že čez nekaj dni, sva bila tudi pomirjena. Le na svoji koži se lahko prepričaš o stereotipih, ki veljajo za kakšno državo, za kakšen narod. Bolgari so naju takoj sprejeli odprtih rok. kamorkoli sva prišla, so bili nadvse, prav po balkansko prijazni, gostoljubni, vselej pripravljeni za pogovor, nasvet ali pomoč. Za šilce menda najboljšega žganja na svetu - rakija mu rečejo, poznajo pa ga vseh vrst, od slivovega do mareličnega ali tam še posebno priljubljene "lozovače", žganja iz fermentiranega grozdja. O kakršnikoli nevarnosti ni bilo ne duha ne sluha, še več, dobila sva občutek, da bi lahko sredi ulice pustila torbico v nezaklenjenem avtomobilu, pa bi naju na to prej opozorili kot okradli. Pravilo je v bistvu dokaj preprosto - ne izstopaj! Vključi se med ljudi, ne obnašaj se ošabno, bodi skromen.
So Bolgari narod?
Na pot sva se nekoliko pripravila in bila zbegana že od samega začetka. Geografsko je Bolgarijo lahko umestiti: to državo na eni strani oklepa Črno morje, na drugi Donava, vzdolž katere teče meja z Romunijo, na jugu in zahodu pa meji na tradicionalne balkanske države - Grčijo, Turčijo, Srbijo in Severno Makedonijo. V prestolnico Sofijo se bomo še vrnili, najprej pa si poglejmo, kdo naseljuje ta osrednji del Balkanskega polotoka.
So to res Bolgari oziroma ali Bolgari kot narod sploh obstajajo? Težko, kompleksno vprašanje! Prebivalci Bolgarije se danes večinoma imenujejo Bolgari, a se zavedajo, da so produkt mešanja veliko narodov. Še zdaleč niso zgolj Slovani, čeprav jih mi suvereno prištevamo v to skupino in zato med svoje "južne brate". Večina današnjega ozemlja Bolgarije je bila poseljena že pred tisočletji in takratni prebivalci so imeli tudi svoje ime: Tračani. Ime Trakija za ozemlje se je ohranilo dolgo, vse do prvih stoletij našega štetja, ko so ponosni bojevniki - Tračani so veljali za najboljše vojake na svetu, neustrašne, dobro oborožene, vdane in poslušne - začeli izgubljati moč. Sosednje civilizacije so se vse bolj vpletale v njihovo usodo, najprej Grki pa Rimljani, Bizantinci. Zaradi mešanja narodov je bilo čistokrvnih Tračanov vse manj. Ko so iz osrednje Azije prihrumeli še Slovani, je bila mešanica popolna. Zato domoljubni Bolgari zase še danes rečejo, da so Tračani s primesmi drugih narodnosti. In tako naj ostane: čudoviti spomeniki, arheološke najdbe, ki jih najdeš povsod po deželi, pa pričajo, da so tam živeli Tračani.
Od kod ime Balkanski polotok?
Verjetno vas le malo ve, od kod je Balkanski polotok dobil ime, čeprav smo tudi Slovenci (kot del Jugoslavije) vsaj politično pripadali temu območju. Balkan je okrog 600 kilometrov dolgo gorstvo, ki se razprostira po sredini Bolgarije. Ima kopico dvatisočakov, levo in desno pa se mu priključijo alpski predeli, katerih imena poznajo predvsem ljubitelji križank: Pirin, Rodopi in Rila. Najvišji vrh je Musala, z 2925 metri tudi najvišji balkanski vrh. Reke in doline sredi ali okoli Balkana zajemajo dobro polovico Bolgarije, ozemlje pa zaokroži okrog 110.000 kvadratnih kilometrov (za dobrih pet Slovenij), ki ga poseljuje sedem milijonov ljudi (za tri Slovenije in pol). Država torej ni gosto naseljena, kar uvidiš šele med vožnjo, ko se včasih pelješ tudi po 50 kilometrov, ne da bi videl eno samo hišo, kaj šele naselje.
Ljudje se namreč selijo v mesta - bolgarska zemlja je težka, neprijazna, mačehovska in kmetom ne zagotavlja svetle prihodnosti. Polja, če le naletiš nanje, so enolična. Vsaj 70 odstotkov površin je zasejano s sončnicami, ki so poglavitni bolgarski kmetijski pridelek. Uspeva še tobak, ponekod tudi klasična balkanska zelenjava (paprika, paradižnik). Gozd je siromašen, bolj podoben visokemu grmičevju in daleč od tistega, na kar smo ponosni Slovenci.
Sofija
Potovanje sva začela s Sofijo, v kateri živi poldrugi milijon prebivalcev, dobra petina torej. Dolgo je veljala za najgršo evropsko prestolnico, klasičen primer komunistične prestolnice. V zadnjih letih, zlasti po vstopu Bolgarije v EU, so jo pošminkali. Nekdaj mogočne sive stavbe so pobelili, prenovili fasade in vsaj najožje središče je danes moderno in nič več ne zaostaja za drugimi evropskimi prestolnicami. Osrednji del je Bulvar Vitoša, bolgarske Elizejske poljane, dolga, široka avenija, zaprta za promet, polna trgovin, kjer najdete vse prestižne znamke tega sveta. Ime je dobila po Vitoši, nekakšnem sofijskem Pohorju, velikanskem hribu, ki se vzpenja nad mestom in se ga, podobno kot Pohorje Maribora, dotika - tudi nanj se povzpneš ali peš ali z vzpenjačo ali z avtomobilom. Vitoša so sofijska pljuča, za duha pa skrbijo številne cerkve ob osrednji aveniji. Tračanske, bizantinske, antične, tudi moderne.
Bolgari so pravoslavne veroizpovedi, zelo verni, svojo vero pa so bili dolgo prisiljeni skrivati v sebi - eden najstrožjih komunističnih režimov Cerkve in vere v boga ni podpiral. Če skušaš mesto spoznati podrobneje in te pot zanese dve ali tri ulice od glavnega bulvarja, začneš spoznavati pravo Sofijo, mesto, ki bo potrebovalo še nekaj let, morda tudi desetletij, da bo ulovilo evropske standarde. Denarja za obnovo ni dovolj pa še večina tistega, ki v ta namen prispe iz evropskih skladov, ponikne v žepih politikov. "Veste, Bolgari smo zelo prijazen in pošten narod. A naši politiki so najbolj pokvarjena, najbolj sebična, zgolj k sebi obrnjena kasta," povedo preprosti ljudje.
Komunistična preteklost
Kaj Tračani, ki so tu živeli nekaj tisočletij, kaj Rimljani, kaj stari Grki, kaj Bizantinci! Vpliva, kot ga je na Bolgarijo imela komunistična politična ureditev, čeprav ni bila na oblasti niti pol stoletja, se ne da primerjati z ničimer. In čeprav je minilo že dobrih 30 let, kar so se rešili "svojega Tita" Todora Živkova, na nesrečno obdobje še spominjajo številni spomeniki, nekateri tako grozljivi, tako čudaški, da ostaneš odprtih ust.
Kot recimo tisti na dobrih 1400 metrov visokem hribu Buzludža, grotesken primer komunistične velikopoteznosti in želje po dokazovanju svojega prav, svoje duhovne premoči. Za kaj gre? Na sosednji, približno enako visoki vzpetini Šipka imajo Bolgari svoj nacionalni ponos: spominski center na zadnjo veliko revolucijo, ko so se okoli 1870. rešili turškega jarma. Takrat so, resda s pomočjo Rusov, dokončno pregnali in premagali Turke in v naslednjih letih ustanovili tretje cesarstvo, območje, ki ga pod imenom Bolgarija poznamo še danes.
Na Šipki Bolgari slavijo ustanovitev moderne države. Ko pa so oblast prevzeli komunisti, tem ni dišalo, da ljudje bolj kot njih častijo zmago nad Turki. Zato so se na sosednji Buzludži lotili neverjetnega projekta: očitno napol nori Živkov je ukazal najprej z eksplozivom zravnati vrh hriba, nato pa nanj zvoziti 70.000 ton betona, 3000 ton jekla in 40 ton stekla. Za delo je najel 6000 ljudi, ki so v sedmih letih zgradili nemogoče: 70 metrov visok stolp, v katerega so vgradili 12-metrski rdeči zvezdi iz sintetičnega rubinovega stekla, ob njem pa stoji dvorana, mešanica rimskega Panteona in znanstvene fantastike, ki še najbolj spominja na ogromen neznani leteči predmet. Tako imaš, če se greš poklonit na Šipko, čudovit pogled na komunistični biser na Buzludži.
Spomenik od leta 1989 propada. Lahko se pripelješ podenj, a je vse skupaj prava pustolovščina in zelo nevarno. Betonski kolos, v katerega že dobrih 30 let ni nihče vložil niti centa, se bo prej ali slej pogreznil sam vase. Le upaš lahko, da takrat ne boš kje blizu.
Podobnih projektov najdeš po Bolgariji nešteto, domačini pa se ob njih le bolj ali manj kislo nasmihajo. Počasi se tudi njihove misli osvobajajo, na težke čase, ki so jih pahnili med najmanj razvite v Evropi, pa spominjajo številni "muzeji nostalgije", kjer na duhovit, še bolj pa poučen in stvaren način prikazujejo reči in postopke, ki so prebivalce dušili dolga desetletja. Morda najboljšega med njimi najdete v Varni, prestolnici Črnega morja, kjer so muzeju namenili kar nadstropje največjega mestnega trgovskega središča. Si predstavljate: velikanski muzej v prvi etaži mariborskega Europarka?
Od Črnega morja do Babe Vange
Območje okrog Črnega morja je bolgarski turistični biser. Le kdo še ni slišal za slovite plaže s spektakularnimi imeni, kot sta Zlati peski ali Sončna obala. Zelo sta si podobni, kot si je podobna vsa obala ob Črnem morju: nepregledno dolga, široka peščena plaža, ob kateri ne najdeš niti enega drevesa, zato pa je na njej posejano na tisoče ležalnikov, senčnikov, ob njej pa široka avenija z zabavo za vse in vsakogar, za vsak okus in vsak žep.
Vsaj 70 odstotkov bolgarskih kmetijskih površin je zasejano s sončnicami
Morje je toplo, sonce zagotovljeno, zabave na pretek. N čudno, da se na običajen dan na osem kilometrov dolgi Sončni obali zbere tudi po nekaj deset tisoč ljudi, morda celo sto tisoč. Če kaj pogrešaš, sta to mir ali kotiček zase - tega ni mogoče najti. Na plažah je največ domačinov, ogromno Romunov, precej turistov iz nekdanjih sovjetskih republik. In, zanimivo, Turkov, zanje je letovanje ob Črnem morju precej cenejše kot doma. Srečaš tudi Slovence pa precej Nemcev, Avstrijcev in predvsem Angležev, ki tja tudi zelo intenzivno vlagajo ter obalno ponudbo že prilagajajo svojemu okusu (verige restavracij s hitro prehrano, bari s prenosi le angleških nogometnih tekem ...).
Če se odločiš, da se ne boš zgolj namakal, imaš tam tudi kaj videti; veliki mesti Varno in Burgas pa nekaj mestec s svojimi zanimivimi zgodbami. Denimo Balčik, nekdaj, ko je mestece še pripadalo Romuniji, priljubljeno letovišče romunske kraljice Marije, ki si je tam postavila zelo nenavaden dvorec, sestavljen iz 17 stavb. Danes tja trumoma prihajajo predvsem Romuni in častijo spomin na svojo zadnjo kraljico. Ali Nesebar, s čudovitim starim delom, ki ga je za svojo zaščiteno dediščino razglasil Unesco, pa Sozopol, ki velja za središče bohemskega, umetniškega življenja in zmaga v vseh kategorijah turistične privlačnosti.
Nekaj sto kilometrov naprej, že stran od morja, proti bolgarsko-makedonsko-grški tromeji je mestece Sandanski. Nič posebnega, če te pot zanese tja, in vendar polno turistov. Razlog je slovita Baba Vanga, slepa jasnovidka, ki je menda nezgrešljivo napovedovala prihodnost, v dušo, prihodnost in preteklost pa je menda videla vsakemu človeku, ki se je srečal z njo in mu je namenila nekaj svojega časa. Bila je makedonskega rodu in je kot deklica oslepela. Poročili so jo v vasico Rupite ob Sandanski kotanji, kjer je kmalu, v začetku prejšnjega stoletja, začela demonstrirati svoje nenavadne moči. Njen sloves je bliskovito zaokrožil po svetu, predvsem v vzhodnih deželah, kjer so jo cenili še precej bolj kot zahodnjaki Nostradamusa. Zato je bila pred njenimi vrati vselej nepopisna gneča in šele čez leta so pri tem vzpostavili red. Potreboval si veliko sreče ali zelo dobre zveze, da si prišel do Vange, kljuko so si podajali tudi predsedniki držav in marsikateri odličnik tistega časa.
Pozneje se je izvedelo, da je bila Vanga tesna sodelavka bolgarskih tajnih služb in da je marsikatero prerokbo verjetno napovedala po diktatu nadrejenih. Ostale pa so zgodbe in pričevanja navadnih ljudi. Kako je našla številne pogrešane, kako je pravilno napovedala ta ali oni dogodek, kako je ljudi pozivala k ljubezni do boga in bližnjega: "Na svetu je ogromno zla, ki ga lahko premagata le ljubezen in dobrota," so njene besede, ki jih še danes najdete v Rupitah, v svetišču, ki so ga Vangi postavili po njeni smrti. Čudovita cerkvica, Vangina hiška, velik vrt, zraven pa vroči termalni vrelci, v katerih se lahko brezskrbno (in brezplačno) namakate in se prepojite s posebno energijo, ki sije tam naokrog. Spomini na Babo Vango so še zelo živi in v njeno svetišče vsak dan priroma na stotine ljudi.
Duhovno očiščenje pred zaključkom
Popotovanje sva zaokrožila v Plovdivu, drugem največjem bolgarskem mestu, nekakšnem bolgarskem Mariboru. Ima vse tisto, česar prestolnica nima, predvsem pa čudovite ljudi, odprtih rok in dobrega srca, okusno hrano, odlično vino. Vas to spominja na naše kraje?
Zadnjo noč pred vrnitvijo na srbsko-hrvaške avtoceste sva namenila tamkajšnjemu najslavnejšemu turističnemu eksponatu - samostanu svetega Ivana Rilskega, puščavnika, ki je sredi gorovja Rila preživel večino svojega življenja v osami, za seboj pa pustil nadvse bogato duhovno dediščino. V spomin nanj so Bolgari zgradili samostan tam sredi ničesar, ko te do vhodnih vrat pripelje 30 kilometrov dolga pot po čudoviti, a nenaseljeni kotlini. Samostan je veličasten, pisan, prelep, še danes tam stalno biva okrog 60 menihov, imajo pa tudi turistični del, ko si za minimalno ceno lahko privoščiš noč ali dve v eni od samostanskih celic. Ker že okrog osme ure zvečer življenje zamre in napoči popolna tišina, imaš čas za pošten razmislek o "zgrešenem načinu življenja" in za sprejetje odločitev o tem, kaj in kako naprej.
Čudovita dežela je Bolgarija, s sijajnimi ljudmi, odlično hrano in pijačo, najbolj pekočimi feferoni in podobno žgočo, a najokusnejšo rakijo, najbolj dišečim vrtničnim oljem. Pa z nadvse prijaznimi cenami (skoraj pol cenejše je vse kot pri nas), z izjemno in razgibano naravo ter zgodbami, ki ne bodo nikdar pozabljene. Toplo in od srca priporočam.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
