Načeloma nikoli ne sodelujem v spletnih, večinoma anonimnih komentarjih, kakor tudi ne v pisnih polemikah v časopisu. A tokrat bom vendarle naredila izjemo. Ker gre za "mojo" osnovno šolo in "našo" ravnateljico. K pisanju me je namreč spodbudil članek v Večeru Starši protestirajo zaradi učilnice v kleti.
Sem rojena Studenčanka in Osnovno šolo Janka Padežnika smo obiskovali že moj dedek, oče, več tet in stricev, jaz ter tudi moja hči in sin. Sem tista generacija, ki se je razveselila takrat nove, moderne telovadnice in veznega hodnika, ki sta sedaj predmet posodobitve. Končno. A preden pojasnim, v kako veliki večini gre za to zasluga prav ravnateljici Sonji Filipič, bom povedala tudi, kako je pouk potekal vendarle ne tako zelo davnega in predpotopnega leta 1977. Imeli smo štiri paralelke z vsaj 31 otroki v vsaki. Telovadnico v tedanjem DTV Partizanu v Sokolski ulici (približno kilometer stran od šolskega poslopja) in, da, tudi učilnice v kletnih prostorih. Ena izmed njih, za likovni pouk, je bila tudi naša razredna učilnica. In niti mi učenci, še manj pa naši starši, nismo imeli ob tem nikakršnih pomislekov, problemov in tudi nobenih posledic. Kar seveda ne pomeni, da so bili naši starši manj izobraženi, manj razgledani ali da so nas imeli manj radi, kot imajo današnji starši svoje otroke. A naši starši, ki so prav gotovo odraščali v težjih življenjskih pogojih kot mi in seveda kot današnje generacije otrok, saj je šlo povečini za medvojno generacijo, niso menili, da je za njihove otroke najboljše komaj dovolj dobro, temveč so se zavedali dejstva, da v življenju ni vse idealno in da v življenju ne moreš in tudi ne smeš imeti vsega - najboljšega.