Da bo stiska ob diagnozi vsaj nekoliko manjša, združenje bolnikov ENGAGe želi pomagati s priročno zloženko, kako se lahko pripravimo na pogovor z zdravnikom.
Eno najboljših brošur o komunikaciji z zdravnikom je pred nedavnim izdala evropska mreža ENGAGe. Gre za mrežo društev obolelih, ki ozaveščajo in pomagajo bolnicam z ginekološkimi raki. Čeprav je zloženka narejena za ženske z ginekološkimi raki, je uporabna tudi za bolnike z drugimi vrstami rakov. Doc. dr. Maja Pakiž, ginekologinja z Oddelka za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk UKC Maribor, sodeluje z ENGAGe in je letos na svojo pobudo zloženko Kaj vprašati zdravnika priredila tudi za slovenske bolnike.
Z zdravnikom razčistimo osnovne pojme
Vsak človek je zgodba zase in praviloma se bo vsak drugače odzval na diagnozo raka. Nekateri takoj želijo vedeti, kakšne možnosti imajo, in aktivno konstruktivno sodelujejo pri zdravljenju. Druge diagnoza tako pretrese, da še nekaj časa ne morejo jasno misliti in sprejeti bolezni. »Za bolnike je zelo pomembno, da izrazijo svojo največjo skrb. Da znajo povedati, česa jih je najbolj strah, da bo bolezen spremenila v njihovem življenju. Največja napaka je, da gredo ob diagnozi v stiski sami guglat o svojem raku, o preživetju, in se prestrašijo informacij, ki za njihovo bolezen morda sploh ne držijo,« pravi dr. Pakiževa in svetuje bolnikom, naj raje vprašajo zdravnika.
Skupine bolnikov po čuječnosti
»Zdravniki pogosto srečujemo bolnike, ki ne znajo razviti občutka kontrole nad boleznijo, zdravljenjem. Dve skupini sta skrajni. Prvi rečejo 'naredite, kar menite, da je prav', se povsem prepustijo, vendar nikoli točno ne vedo, kaj bo sledilo, sledi stres pred neznanim. Druga skrajnost pa so bolniki, ki so pretirano »radovedni« in jih vsaka malenkost vrže iz tira. Ko bolniku uspe vzpostaviti občutek nadzora, da se zaveda, da se brez njega ne bo nič zgodilo, se bo lažje vključeval v odločitve,« meni dr. Pakiževa.
Komunikacija, ki olajša delo zdravniku
Zloženka zajema vse oblike zdravljenja in bolnikom razkrije že nadaljnje možne korake v zdravljenju. »Tudi zdravniki pogosto delamo napako, ko recimo premalo poudarjamo kombinacije zdravljenja, na kar nas zloženka spomni. Seveda je to težko, vendar je prav, da vnaprej povemo, da je le celovito zdravljenje (ne samo operacija, na primer) uspešno zdravljenje, tudi ob zgodaj odkriti rakih,« pravi dr. Pakiževa.
Z bolnikom načrtujmo ves proces zdravljenja
Dr. Pakiževa navede primer komunikacijskega šuma, ko v primeru večjega tumorja pred operacijo najprej svetujemo kemoterapijo za zmanjšanje tumorske mase. »Ob tem ugotovimo tudi, ali je tumor občutljiv za kemoterapijo, kar je zelo pomemben podatek za nadaljevanje zdravljenja, bolnik pa se ustraši, da ga nočemo operirati,« pravi Pakiževa. Ali pa primer bolnice, ki ji pojasnimo ves proces zdravljenja, pa se odloči, da dovoli samo operacijo. Operacija brez drugih oblik zdravljenj je lahko pri nekaterih rakih neuporabna, nesmiselna, tumor bo takoj zrasel nazaj. Bolnikom se trudimo pojasniti, da so pogosto manjši koraki in kombinacije vseh »orožij« uspešnejši kot eno samo. »Rešitev za zdravljenje raka so sistemska zdravljenja. Kirurgija že doživlja svoje meje, rešuje nas razvoj zdravil. Rakave celice nam vedno nekako pobegnejo,« pravi dr. Pakiževa.
Korak h kakovosti
Kot pravi dr. Pakiževa, pa lahko taka vprašanja bolnikov nekoliko spodbudijo tudi odločevalce v zdravstveni politiki, da reorganizacijo zdravstvenega sistema naredijo v smislu višje kakovosti. »Ko bolnik ne sprejme več kar tako, kdo ga zdravi, ko vpraša zdravnika, koliko operira, kolikokrat zdravi tak tumor, kot je njegov, nas nekako tudi sili, da razmislimo, se posvetujemo s kolegi, preudarjamo in razmišljamo, kaj bi bilo boljše,« meni.
Nič več »moj/tvoj bolnik«
»To je moj bolnik, to je tvoj bolnik,« je stavek, ki dr. Pakiževo spravi v slabo voljo. »Timska obravnava naših bolnikov je zelo pomembna. Ob trenutnem obsegu dela, še posebej, kjer specialisti delajo na več različnih deloviščih, je nemogoče organizirati delo tako, da bo bolnik gotovo vsakič videl istega zdravnika. Enoten način dela na oddelku pa je tisti, ki nas reši. Veliko pogovarjanja o pacientkah, debate na konzilijih, enaki protokoli za vse. Ob taki timski obravnavi bomo pogosteje slišali najlepši bolnikov stavek: Ni pomembno, h komu pridem, kdo je tisti dan v službi; ko imam težave, na tem oddelku vedno dobro poskrbijo zame.«
Najpomembneje za nadaljnje korake je, da se bolnik dobro pozanima, kako mu bo bolezen spremenila življenje. Pot zdravljenja za bolnike, ki so pripravljeni, ki vedo, kaj želijo, in zaupajo, je precej preprostejša.
