Mavrične paprike

Ena najbolj priljubljenih plodovk sploh ni zahtevna za gojenje in s pravo izbiro sorte ponuja lep pridelek tudi za tiste, ki vrtnarijo v visokih gredah ali celo cvetličnih loncih. Vsako leto komaj čakamo toplo vrtnarsko sezono, ko se zelenjadni vrtovi razbohotijo v vsej svoji pestrosti in veličini raznolikosti. V hladni polovici leta so paprike ne le drage, ampak tudi bolj ali manj vodene in le bled odsev tistega zlata, ki ga pridelamo na svojem vrtu. Domača paprika je ne le najbolj sveža, ampak tudi polna arome in ni primerljiva s tisto iz rastlinjakov daljnih krajev. Podobno kot pri paradižniku se že zaradi kakovosti res splača potruditi in doma pričarati prave okuse narave.

Raznolikost sort paprik

Da pa nas bo ta poletna plodovka s svojo raznolikostjo res hranila več mesecev, moramo najprej izbrati sorte, ki nam po okusu najbolj ustrezajo. Sort je zelo veliko, a pri nas najpogosteje gojimo te tipe paprik:

• Babura je klasična, kvadratasta paprika z debelim, sočnim mesom v zeleni, rdeči, oranžni ali rumeni barvi. Odlična je za sveže solate, pečenje in polnjenje.
• Koničasta oziroma podolgovata paprika ima, kot že ime pove, zelo izdolženo obliko s konico, zato ji nekateri rečejo tudi rog. Zanjo je značilno tanjše meso, pogosto pa se uporablja za vlaganje, pečenje in pripravo ajvarja.
• Paradižnikova paprika, ki ji po domače pogosto rečemo tudi paradajzarca, ima okroglo, sploščeno obliko, podobno paradižniku, ter debelo in sladko meso. Svežo lahko uporabimo za solate, še bolj je zanimiva za polnjenje in pečenje, odlična pa je tudi za vlaganje v kis.

Trenutni trendi v Evropi so koničaste rdeče in bledo rumene paprike, ker so cenovno ugodnejše od preostalih. Predvsem v vrtičkarskih krogih in pri družinah z otroki pa se povečuje pridelava in poraba mini paprik, ki jim rečemo tudi paprike za prigrizek. Te so sladkega okusa, lahko brez semen in teknejo marsikateremu otroku tudi zaradi prikupnih in barvitih plodov, ki bolj spominjajo na sadje kot zelenjavo.

Kako oskrbujemo papriko na vrtu

Osnova za optimalno rast in dober pridelek so tla. Tej zelenjadnici ponudimo čim boljša vrtna tla z dovolj organske snovi. Tla morajo dobro zadrževati vlago, saj so paprike kar velike porabnice, po drugi strani pa morajo biti tudi dovolj odcedna, da ne zastaja voda. Če je le mogoče, paprikam namenimo bolj zaveten del vrta.

Z zalivanjem ne skoparimo, to naj bo redno predvsem v najtoplejših mesecih. Priporočljivo je, da zemljo okoli rastlin zastremo, da ohranimo vlago in preprečimo rast plevela.

Papriko gnojimo z organskimi gnojili, ki spodbujajo rast in razvoj plodov. Visoke sorte potrebujejo oporo, da se ne zlomijo pod težo plodov.

Težave, ki so rešljive

Da bo bolezni, škodljivcev in drugih težav čim manj, najprej poskrbimo za dobro zasnovo zelenjavnega vrta in pripravimo načrt kolobarjenja. Znano je, da sajenje ene kulture na isto mesto več let zapored tla osiromaši določenih hranil in vitalnost rastlin z leti upada. Premor naj bo dolg vsaj štiri leta, pri tem pa imejmo v mislih, da se paprika ne sadi tudi na mesta, kjer so prej rasli njeni sorodniki (paradižnik, krompir, feferoni, jajčevci).

V veliko pomoč bodo tudi dobri sosedje. Okoli paprik nasadimo na primer motovilec, baziliko, drobnjak in zeleno, izogibamo pa se setvi ali sajenju stročnic v neposredni bližini. Po drugi strani pa je navadno okoli paprik na začetku gojitvene sezone na prostem še kar nekaj časa precej prostora. Tega lahko brez skrbi izkoristimo za motovilec, redkvice, kolerabice in solato.