Neaktivnost deluje izjemno hitro. Že po dveh dneh se začnejo razgrajevati beljakovine v mišicah, zaradi upada učinkovitosti inzulina pa dobijo mišice tudi manj sladkorjev. Ker so prav mišice največji porabnik energije v telesu, se presežek energije počasi nalaga v podkožje in trebušno votlino, nedejaven življenjski slog pa še naprej zmanjšuje odzivnost na inzulin. Počasi in vztrajno pridobivamo telesno maso, manjša učinkovitost inzulina (inzulinska rezistenca) pa je prvi korak na poti do sladkorne bolezni in stanja, ki ga imenujemo metabolni sindrom. Vse omenjeno je dokazano povezano z razvojem raka. Redna telesna dejavnost ima še številne druge zaščitne učinke. Ob zmanjšanju telesne zamaščenosti, ki je dejavnik tveganja za razvoj raka, gibanje namreč razbremeni tudi psihološko napetost in izrazito olajša naš odziv na kronični stres, ki smo mu vsi izpostavljeni.
Gibanje sproži vrsto zaščitnih mehanizmov
Redno gibanje ima torej tudi tako imenovane imunomodulatorne učinke, kar lahko poveča učinkovitost imunskega odgovora v boju proti raku. Raziskave so pokazale, da aerobna telesna vadba (hoja, tek) zmanjša oksidativni stres in podpira mehanizme, ki jih imajo naše celice vgrajene za izvajanje popravkov genskega zapisa. S telesno vadbo torej lahko zmanjšamo tveganje, da bi se rakavo spremenjene celice ohranile in s pospešeno delitvijo postale nevarne za naše zdravje, ob tem pa pomagamo tudi imunskim celicam opraviti z drobnimi tumorji, ki lahko nastajajo v naših telesih.
V ozadju dobrobiti rednega gibanja so raziskovalci prepoznali še številne druge mehanizme. Raziskave so namreč pokazale, da telesna dejavnost zniža raven estrogenih hormonov, ki krožijo v našem krvnem obtoku. Prav tako se v naših mišicah ob gibanju zniža tudi stopnja odpornosti proti inzulinu ‒ oboje povezujejo tudi z razvojem določenih oblik raka. Izboljšana odzivnost na inzulin in znižanje ravni inzulina v času, ko se ne prehranjujemo, sta denimo dokazano povezana z zmanjšanjem tveganja za razvoj raka dojke. Med zaščitne učinke rednega gibanja sodi tudi zaviranje kroničnega vnetja, ki ga danes povezujejo s številnimi kroničnimi boleznimi, tudi z rakom.
Koliko gibanja?
Kaže, da je zaščitni učinek telesne dejavnosti sorazmeren s trajanjem, pomembno pa je, da je gibanje redno. Eden izmed glavnih zaščitnih mehanizmov gibanja je povezan z vzdrževanjem ustrezne telesne mase, kar zahteva vsaj 45 do 60 minut dnevne telesne dejavnosti zmerne intenzivnosti. Za otroke in mladostnike (od pet do 17 let) priporočila navajajo še več dnevne aktivnosti; vsak dan naj bi namreč bili zmerno do intenzivno telesno dejavni vsaj 60 minut. Ob zmerni hoji, teku in kolesarjenju med zmerne telesne dejavnosti prištevamo tudi plavanje in družabne aktivnosti, kot je ples. Intenzivne telesne dejavnosti zajemajo nabor aerobnih aktivnosti (tek, plavanje, kolesarjenje, aerobika in podobno), ki jih seveda izvajamo z večjo intenzivnostjo.
Naj geni ne bodo izgovor
Na gene se lahko izgovarjamo, a le glede tega, kam se bo odvečno maščevje nalagalo: lahko se razmeroma enakomerno razporedi v podkožju celotnega telesa, lahko pa imamo smolo in se redimo »v trebuh«. Maščobne celice, ki se čezmerno razbohotijo v trebušni votlini in pri moških v zrelejših letih oblikujejo značilen pivski trebuh, namreč še zdaleč niso nedolžne. Kako nevarna je centralna oziroma tako imenovana visceralna debelost, so ugotovili šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, danes pa imajo endokrinologi maščevje, ki prekriva jetra in druge trebušne organe, za poseben organ. Maščobne celice na tem območju namreč izločajo adipocitokine snovi, ki v telesu sprožajo stalne vnetne procese in še naprej zmanjšujejo učinkovitost inzulina pri oskrbi telesa z energijo. Vse to poveča tudi tveganje za razvoj določenih oblik raka, zato je redna telesna dejavnost tako pomembna.
Tudi Slovenci se že spopadamo z epidemijo debelosti
Vse več je oblik raka, ki so povezane s pomanjkanjem gibanja in preveliko telesno maso. Podatkom slovenskega registra raka lahko sledimo po letu 1950, krivulje, ki opisujejo pojavnost nekaterih oblik raka, pa so postale še bolj strme nekje sredi osemdesetih let. Izrazit trend takšne povečane obremenitve pokaže na primer krivulja pojavnosti raka debelega črevesa in danke. Ni dvoma, da je glavno vlogo pri tem odigral sodoben življenjski slog. Številne epidemiološke raziskave potrjujejo močno povezavo med debelostjo, energetsko bogato hrano, pomanjkanjem gibanja in rakom debelega črevesa. Kako večina Slovencev živi v zadnjih 30 letih? Tisti, ki imamo službe, v njih večino časa preživimo sede pred računalnikom, doma pred televizijo, v preštevilnih veleblagovnicah pa nakupovalne vozičke polnimo z energetsko bogatimi in tehnološko predelanimi živili. Tudi to so posledice nekritičnega sprejemanja skoraj vsega, kar prihaja iz dežele neomejenih možnosti, kot smo ZDA rekli včasih.
