Alenka Gotar: Danes bi vsakega sprevrženca postavila pred sodnika

Gorazd Dominko
17.05.2018 06:03
Številni so prepričani, da gre za temeljno nerazumevanje akcije #MeToo, ki sega onkraj Hollywooda, in se je z akcijo #jaztudi (www.jaztudi.si), kjer lahko delite svojo izkušnjo spolnega nasilja, nadlegovanja, poniževanja, začelo tudi v Sloveniji. Je gonja proti moškim, ki se je razvila zaradi razkritja spolnih škandalov v filmskem epicentru, upravičena? Moški res ostajajo brez služb zgolj zato, ker so se skoraj nehote dotaknili kakšnega kolena ali hoteli ukrasti poljub? In kaj se je zgodilo z nekoč »priljubljenim« dvorjenjem? Sociologinja Jasna Podreka opozarja, da je toleranca do spolnega nasilja v odnosih med moškimi in ženskami še vedno zelo visoka.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
“Prva bom v vrsti v boju proti spolnemu nadlegovanju!”
Osebni Arhiv Alenke Gotar
Akcijo #jaztudi smo začeli konec februarja, izpovedi pa kar prihajajo in prihajajo: izkušnja študentke, ki jo je nadlegoval inštruktor za vožnjo, ženske na vodilnem položaju, ki govori o ravnanjih njej nadrejenega, izkušnja, ki jo je doživela oseba v javnem stranišču, dekle na avdiciji na javni televiziji, ki da naj se bolj potrudi, in podobno,”
Nika
Kovač

Spolno nadlegovanje na Slovenskem

»Spolnost v spregi z nasilnim vedenjem in nasilje, ki zlorablja spolnost – oboje je stvar utišane in nenapisane zgodovine vsakdanjega življenja, in to predvsem žensk. Gibanje za pravice žensk se je v svoji najbolj aktivni obliki začelo v ZDA, kjer imajo dolgo, plodno in raznoliko tradicijo gibanja tako žensk kot drugih družbenih skupin za svoje pravice. Delovna okolja so veliko bolj rigidna glede pravil vedenja, medosebno odnosi so bolj jasno opredeljeni, navsezadnje tudi zaradi drugačnih pravnih norm in praks. Že pred tridesetimi leti so v Sloveniji tudi mladi moški ob punkovsko opogumljenih mladenkah in odpiranju prostora za govor o gejevstvu začeli pričati o neželenih približevanjih, torej o spolnem nadlegovanju. Je pa socializacija tista, ki iz moških naredi paradigmatske nadlegovalce. Gotovo je trud za uresničevanje pravic žensk pripomogel, da žensk ni več sram – da se ne čutijo več krive, če se jim zgodi ‘situacija’. Najstnice lahko ponavljanje in širša družbena sprejemljivost nadlegovanja zaznamujeta v negativnem smislu, v svojem telesu se začnejo počutiti slabo ali pa – nasprotno – začnejo razumevati svoje telo in seksualnost kot adut, s katerim lahko dosežejo določen cilj. Oboje je slabo,«
Renata Šribar

Ah, te feministke

»Inštitut 8. marec smo ustanovili, ker želimo dejavno odgovarjati na vprašanja družbene neenakosti na najrazličnejših področjih. Zanima nas položaj ženske v družbi, ne gre za pritoževanje čez moške, kot pogosto slišimo. V tem kontekstu smo proti sovražni in seksistični govorici ter ravnanjih, ki nedopustno posegajo v osebnostno integriteto oseb. Tudi tistih, ki so moškega spola, da ne bo nesporazuma,
»Vedno ko hočejo ženske množično vzeti svoje življenje v lastne roke, se zgodi povraten udarec, t. i. backlash. Težko je namreč opustiti privilegije, ki jih daje nadzor, na strani žensk pa tiste pridobitve, ki izhajajo iz lojalnosti do nosilcev patriarhata, tudi medijskih. Profeministični moški so edini, ki so skladni z duhom časa in se ne čutijo izgubljeni, da ne rečem ‘kastrirani’, ob suverenih ženskah. ‘Prava moškost’ je tako kot ‘prava ženskost’ element mita o univerzalni, iz narave izhajajoči spolni razliki. Kako naj torej verjamemo v veljavnost univerzalnih, vedno in povsod veljavnih pravil, kako biti ženska, moški, če že polpretekla zgodovina pokaže na razliko – ne med spoloma, temveč znotraj ene spolne skupine,

Dobila si, kar si iskala

»Če bi skušala definirati tipe žensk, ki se jim pogosteje dogaja spolno nadlegovanje, bi se približala tistim pri nas arhaičnim sodnim postopkom, kjer se je iskala krivda za spolno nasilno ali fizično nasilno vedenje pri tistih, ki so nasilje preživljale. In tudi praksa kaže, da je za storilca najpomembnejše to, da šikanira, nadleguje in ogroža, ‘objekt’ je tu drugotnega pomena. Če se moški pohvali svoji sosedi, da jo zalezuje, potem je očitno nekaj narobe z njegovim razumevanjem kulturne matrice, v kateri danes živimo. Zataknil se je v preteklosti, v času, ko se je ženske mnogo lažje obravnavalo redukcionistično, kot seksualni objekt in kot blago, ki ga upravljaš tako, da dobiš veljavo pred drugimi moškimi,«
»Razlog za molk ni le strah, temveč tudi sramovanje pred okolico, kar je lahko posledica privzetja podrejene vloge in družbenih pričakovanj do ženske. Saj poznate ljudski glas, ki žuga: Dobila je, kar je iskala! Sama je izzivala! Kaj pa počneš, kar se za žensko ne spodobi! Kaj vihaš nos, bodi srečna, da se te sploh kdo dotakne, kakšna pa si! Bodi dedec, ne dovoli si, da te baba zajebava! ... Glasovi zlorabljenih podirajo meje, ki jih vzpostavlja tišina, opozarjajo na odsotnost svobode in prispevajo k spreminjanju nesprejemljivih praks in ravnanj v družbi,«

Sem res kriva?

Mojca Zvezdana Dernovšek
»Spolno nadlegovanje je namerno povzročanje nelagodja, nemoči, strahu, sramu, neprijetnosti, bolečine, a redko naleti na obsojanje, celo več, okolica, na katero se žrtev obrne po pomoč, vse skupaj nemalokrat interpretira kot nekaj romantičnega. Da gre za veliko ljubezen povzročitelja, na račun njenega ‘pestrega’ življenja okolica celo zbija šale. Žrtev vseeno upa, da bo bolje, se prilagaja in čaka, preplavljena z nemočjo, razvrednotenjem, strahom, na koncu pa krivca najde v sebi, ne zaupa več vase, zapade v depresijo, umakne se v svoj svet, prepoln občutkov krivde, pogosteje zboleva in se spopada s paničnimi napadi,«

Iz prve roke

»Nadrejeni so vseskozi sporočali, da je pri delu, ki ga želim opravljati, najlažje pozabiti na svojega partnerja, saj da tudi oni na terenu pozabljajo na zakonske zaobljube, in da je veliko lažje biti samski in torej na voljo, ko je treba ‘priskočiti na pomoč’. Temu sem se seveda upirala, a pogosto sem naletela na gluha ušesa, večkrat ponovljeni stavek, češ, nobena nam ni ušla in tudi ti nam ne boš, pa je bil vse prej kot prijeten, prav nasprotno, strah je ugonabljal mojo kreativnost. Na koncu sem nad dolgotrajnim televizijskim projektom, kjer sem se sicer dokazala, dvignila roke.«
Alenka Gotar
»Namigovanja, verbalno nasilje, nespodobna povabila. Najhujša je bila stiska, moralna, sploh pa eksistencialna. Vedela sem, da ni prav, a nisem upala ukrepati in koga prijaviti, ker bi to pomenilo grozne posledice, izgubo službe, angažmajev. Bila sem mlada in neizkušena, iz skromne delavske družine, nič nisem vedela o zlobi ljudi, o pravu. Čeprav so se zaradi moje neodzivnosti zaprla kakšna vrata, mi ni žal, da nisem padla na lepe besede. Nisem bila opremljena z znanjem, kaj storiti oziroma kam se obrniti po nasvet. Danes bi vsakega takega sprevrženca postavila pred sodnika.«

Kaj pa dvorjenje?

»Načini medsebojnega osvajanja so se spremenili predvsem zaradi življenjskih pogojev, ki jih oblikuje neoliberalni kapitalizem, tu mislim zlasti na boj za ekonomski obstanek,«
»Če govorimo o odnosih v živo, seveda zapeljevanje še obstaja, kako da ne, je pa nujno treba vedeti, da poteka znotraj določenih razmerij moči. Če se želimo vnaprej izogniti nesporazumom in zlorabam, je dobro dati poudarek na načelo vzajemnosti. Če osebi upoštevata druga drugo, ne more priti do napačnega razumevanja, kaj naj bi določena beseda ali gesta pomenila. Vsako približevanje mora biti soglasno, in kot vemo, ne gre samo za besede, obstaja niz neverbalnih znakov, s katerimi si med seboj dajemo vedeti, kaj nam je všeč, kaj zoprno, kaj odobravamo in česa si nikakor ne želimo,«
Ula Furlan
»Ne želim si sterilne družbe, ne želim si iz našega vsakdana eliminirati seksualnosti, sploh pa ne strasti. Strast je ja edino, kar nas žene v nov dan, v nove izzive, v ustvarjalnost, v odnose, v pripadnost. Želim si seveda globljih odnosov, osnov bontona, profesionalnosti in ne nazadnje tudi dobrega, starega gentlemanstva, prijazne geste, ki me poboža kot žensko in nagovori kot spoštovanja in ljubezni vrednega človeka.«
"Na zapeljevanje, na ljubezen,«

Moškim v bran

Catherine
Deneuve
Tarana Burke
»Sestrsko pozdravljam vse žrtve teh ostudnih dejanj, ki so se morda čutile prizadete zaradi pisma, objavljenega v Le Mondu. Njim in samo njim ponujam svoje opravičilo!«
Članek je bil objavljen v reviji OBRAZI.
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta