Svoje službe ne dojemate kot službo, ampak kot lep način življenja, nekakšen krožek, v katerem neznansko uživate.
Vaši prvi gledališki koraki so bili v Šolski impro ligi, pod vodstvom Mojce Dimec pa se je gledališka pot razširila v Združeno ŠILA gledališče (ZŠG). Kako zelo pomembno je bilo za vaša gimnazijska leta in nadaljevanje študija?
Veliki met, uspešno opravljeni izpiti na AGRFT, vam prvič ni uspel. Kaj je šlo narobe tudi drugič?
Kako boleče pa so bile zavrnitve?
Od kod volja, pogum za sprejemne izpite še tretjič, pri relativno zrelih 24 letih? Ste bili najstarejši v letniku?
Kako nevarno je za igralca poglabljanje v različna občutja oziroma čustva?
Kaj vam osebno prinese ustvarjalni proces?
Lahko zaradi tega igralec izgubi sebe?
Ste bili po štirih letih študija že kaj utrujeni in naveličani?
Kako to, da ste se odločili za študij etnologije in kulturne antropologije?
Kako uspešen je bil študij?
Nekaj časa ste igrali tudi v Šentjakobskem gledališču ...
Kako močno vas je lani prizadela njegova smrt? In seveda smrt še enega velikega igralca, Jerneja Šugmana?
Danes ste zaposleni v SNG Maribor, zakaj ne v SNG Ljubljana? Vas niso povabili medse?
Novo leto ste pričakali na Siciliji, kdo je takrat skrbel za vašo psičko, ki trpi za sladkorno boleznijo?
Vulgarnost ... Zdi se, da v njej zares uživate, če seveda to zahteva gledališka ali filmska vloga.
Zanimajo vas krvoločne, drzne, usodne ženske vloge. Od kod ta želja po moči, neizprosnosti? Gre za neke vrste terapijo?
Prva sezona Reke ljubezni, kjer igrate enega najbolj negativnih likov, lik Valentine, je za nami. Kaj je priplavalo z njo?
Kdo se je spomnil ljubkovalnice »očica«, s katero nagovarjate očeta v Reki ljubezni (igra ga Aleš Valič)?
In vaša ljubezen? Verjamete v brezpogojno?
Kako to mislite?
Kaj pa lepota in bolečina človeške duše, ju zaznate?
Koliko lepih ljudi pa premore gledališki, filmski svet? Ali nista ta svetova precej zlagana?
Cel intervju je bil objavljen v februarski številki revije OBRAZI.
