Nekatere države Zahodnega Balkana so po dolgih desetletjih vojskovanj in politično-gospodarskih prepirov končno obrnile list v knjigi zgodovine na pravo stran. Pobuda tako imenovanega mini schengna oziroma po novem Open Balkana, pod katero se podpisujejo Srbija, Makedonija in Albanija, je prvi konkretni primer sodelovanja v regiji, odkar je v krvi razpadla nekdanja Jugoslavija. Če bi se pobudi pridružila še katera država, bi lahko govorili o balkanski gospodarski uniji.
Za to gre. Jasno je, da se države ne bodo odrekale politični suverenosti, da bi se združile v neko novo tvorbo, ko vsi dokazi minulih desetletij kažejo, da na Balkanu brez patronata drugih (primer Bosne in Hercegovine) lahko (pre)živijo le več ali manj enonacionalne države. Tudi ideja ekonomskega sodelovanja se je porodila bolj iz nuje, saj so gospodarstva omenjenih držav preprosto majhna, zastarela in pretežno povsem nekonkurenčna na globalnem trgu. Če se balkanske države med seboj obremenjujejo še s carinami in tipičnimi balkanskimi birokratskimi ovirami, ostajajo več ali manj zaprte v svoje fevde. Kar je v 21. stoletju recept za stagnacijo in gospodarski propad.
Morda je preoptimistična napoved srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki je dejal, da čez dve leti za državljane Srbije, Severne Makedonije in Albanije ne bo več mej, a vzpostavitev skupnega trga s prostim pretokom blaga, storitev, kapitala in ljudi po vzoru EU se je zdela še pred kakim desetletjem tako imaginarna, da kakršen koli napredek tudi danes meji na čudež. Na nek način je dobro, da k pobudi še ni pristopilo Kosovo, saj bi to sprožilo vsaj nelagodnosti pri odnosih s Srbijo in Severno Makedonijo. A če bo projekt Open Balkan res zaživel v praksi, bodo na vrata trkali tudi politiki s Kosova, iz Bosne in Hercegovine ter Črne gore.
Dejstvo je namreč, da nobena od držav Zahodnega Balkana v doglednem času, skoraj gotovo ne prej kot v naslednjem desetletju, ne more računati na članstvo v Evropski uniji. Obljube o tem sicer poslušajo ves čas, še več jih bodo v času slovenskega predsedovanja Svetu EU, a kruta resnica je, da zahodnobalkanske države še niso pripravljene na EU niti unija še ni pripravljena nanje. Širitvena utrujenost, na katero se izgovarjajo birokrati v Bruslju in politiki v evropskih prestolnicah, je v resnici to, da je EU že sama v globoki krizi, ki sta jo še poglobila brexit in pandemija, ter mora najprej počistiti pred svojim pragom. Šele ko se bo postavila nazaj na noge, bo lahko razmišljala o tem, da posrka vase še Zahodni Balkan in ga skuša stabilizirati. Po drugi strani pa nobena od morebitnih novih članic niti približno ne izpolnjuje vse strožjih evropskih pogojev - z vladavino prava na čelu.
Dokler pogoji za širitev EU ne bodo dozoreli, je dobra vsaka regionalna pobuda. Open Balkan je prva, a morda ne zadnja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
