Benč pokazal, kaj je nekoč pomenila živa glasba

Jaša Lorenčič
24.03.2018 06:33
​Šilt kapo je imel ravno prav nazaj obrnjeno. In kolena spuščena dovolj nizko. Srajco malo odpeto, usnjeno jakno rockersko odeto. Na ravno prav sproščenih ustnicah pa poredni nasmešek. In, ja, njegovi monologi so bili ravno prav konkretno predolgi.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Janez Bončina - Benč
Mediaspeed
Janez Bončina - Benč
Jani Hace
Jani Moder
Žiga Kožar
»Hvala, da ste prišli - danes bo dolga! Mi se sicer vedno dobimo na vajah: kdor zna, zna, kdor ne, lahko kar gre. Vključno z mano. Prečekiramo songe, postavimo in se prej zmenimo, če se kdo spomni, kako je bilo, ko se večina vas še ni rodila. No, jaz sem iz leta 1924, gremo pa kar po vrsti po albumih.«
»Sem mislil, da smo bili nazadnje lani, ko sem se pogovarjal s Fuso (tonskim tehnikom). Na koncu pa smo ugotovili, da smo bili tukaj štiri leta nazaj.«
Članek je bil objavljen v reviji STOP.
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta