Solfeggia, nauka o glasbi, seveda nima narejenega. Itak, da ne. Zna pa zato razložiti, kaj točno je sedemosminski takt. In kam gre tista "manjkajoča" osminka. Tako, na ena, dve, tri, v odmoru med petkovim "koncertom". "Čisto preprosto je. Čisto. Preprosto. En'-dva-tri, en'-dva-tri-štir' ..." Ja, tako preprosto. Šur. Marjan Stanić je tip bobnarja, ki bobna vedno in povsod. In s čimerkoli. Ne Edvard, temveč Marjan Škarjeroki. Bobnal je, ko še sploh ni imel bobnov. No, minuli petek je imel pa v mariborskem KGB samo bobne. Vsi ostali so sodelovali prek računalnika iz zvočnikov. Nobenih glasbenikov v živo. Samo on. Marjan Stanić. Bobnal je ob, nad, pod in s svojimi vzorniki, na zbrane posnetke, pač tam, kjer lahko vskoči. Kar je, da, kjerkoli. Tole je bilo nekaj med javno vajo, performansom in resno migetajočim žurom.
Mama je bolj navijala za klavir
Začel pa je s paličicama za štrikanje in z njima tolkel po blazinah. Kateri komad? "Personal Jesus od Depeche Mode." Začetki so bili bandovski, bobne je dobil na začetku srednje šole, Kmečka godba je bil prvi punk band, v katerem je igral. Mama je sicer bolj navijala za klavir, ko je dobil bobne, pa sta starša upala, da bo imel band in da bo nekaj nastalo tam v kleti Osnovne šole Jožeta Moškriča v ljubljanskih Jaršah. Ampak bolj kot o rock slavi je sanjal, da bi igral. Kjerkoli, s komerkoli, kadarkoli. V Gerbičevi v Ljubljani je našel somišljenike, sceno, navdih. Dolgo, predolgo je čakal na prvi špil, potem ko so odpadali drug za drugim in se mu je zdelo, da sploh ne bo prišel. "Ko je prišel prvi, so prišli drugi. Sem pa takrat kot dijak Gimnazije Moste spoznaval tudi čare petkovih ljubljanskih večerov. So me potem fantje iz banda iskali, da sem bobnal, haha."
"Odpelje me, zdaj to že vem. Saj ko se vidim na posnetkih, mi je, iskreno, nerodno"
Bobne je treba prijeti, pošlatati, pregrizti
Ne spomni se, kdaj točno so mu povedali, da grize ritem. Grimase, vzkliki, mimika. "Odpelje me, zdaj to že vem. Saj ko se vidim na posnetkih, mi je, iskreno, nerodno." In kdaj se to zgodi? "Ni naučeno, ne more biti. Toni mi to dajejo, toni ljudi, s katerimi igram." Zvokovno vedno pazi, da ni bobnov preveč, ključ je, da dobro poslušaš. Kdaj so bobni glasba? "Ko jih jaz igram! Ha!" se ljubitelj teka in kuhanja iskreno zasmeji z večno optimističnim nasmeškom, ki je etno sceni zdaj že domala legendaren. Težko bi bil obenem bolj skromen, kot bobnar ogromno posluša tiste, s katerimi igra. "Vem, kdaj ni zaželeno, da zraven krancljaš. Zapelješ se z drugimi, to je moj recept."
Bobne je treba prijeti, pošlatati, pregrizti.
