Andreja Kutin
Na pot z najstniki! In to z vlakom, pri čemer veš, da bo vožnja trajala vsaj šest ur. Ni lepšega. Hormoni deluxe v precej utesnjenem prostoru. Ampak ni vse tako hudo, kot je videti na prvi pogled. Potovanje s hormonsko nestabilnimi mladiči je lahko prav zabavno - le znati je treba pritisniti na prave tipke in iz njih privre vrelec energije, ki je hudo nalezljiva tudi za starše. Neverjetno, kako lahko preprosti nudlšop razvedri nekaj, kar je tik pred tem, da postane depresija stopnje 12 od 10! Ok, to je bil hec, začnimo na začetku.
Potovalna ekipa - tri družine z vsega petimi najstniki - se je namenila v Budimpešto, in to z vlakom. Ker smo starši rekli, da bi se radi znebili bremena potikanja in preparkiranja avtomobilov po skoraj dvomilijonskem mestu, poleg tega se sončki razumejo precej dobro in so bistveno manj zahtevni, če so v skupini. Starši mir, otroci mir, je bila ideja in odločitev je padla - vlak naj bo. Izkazala se je za odlično - no, o tem nismo povprašali preostalih potnikov v vagonu, ampak ni bilo videti, da bi jih kaj prida motili. Za vozovnice je družba pogumno zadolžila avtorico teh vrstic in vrgla sem se na internet, kjer pa so vozovnice začuda sumljivo drage. Mar ne promoviramo zelenega transporta, okolju prijaznih načinov premikanja? Nakar sodelavka Barbara odločno reče: "Idi tja!" In res, gospod, zadolžen za mednarodni promet na mariborski železniški postaji, je blagoslov za vsakega popotnika. Izkaže se, da imajo otroci pot zastonj, plačajo le rezervacijo, odrasli pa po 21 evrov plus rezervacija! Zmaga! Vlak je udoben, nekolikanj hitrejši v Avstriji in počasnejši čez Madžarsko, kjer stoji na večini postaj tipa Grobelno, ampak vožnja je udobna, rezervacije držijo in v Budimpešto pridemo praktično brez stresa. Po krajšem blodenju in iskanju lokacije pravega avtobusa nam uspe skoraj brez težav pririniti do apartmaja. Odkrije se prva prednost potovanja z najstništvom. Moderne telefonske navigacije uporabljajo mestoma bolje kot mi! Dokler jih ne izdajo živci, ampak to je druga zgodba.
"Noroooo!"
Ker je treba male potrošnike energije praktično neprestano krmiti in so na vlaku použili polne nahrbtnike sendvičev, prigrizkov in tudi sadja, je prva postaja veriga s hitro pripravljeno hrano (Bitke izbiraj pametno, smo si rekli.), nato pa odhod v center. Light Art Museum Budapest! Po naše Muzej svetlobe. Čista zmaga. Nekdanje nakupovalno središče je danes spektakularen prostor, ki s svojimi kovinskimi ograjami in portali ponuja zavetje svetlobnim instalacijam vseh vrst. Otroci so začarani, mi pa tudi. Sredino centra napolnjuje velikanski balon, po katerega stenah brzijo projekcije, vse skupaj pa spremlja glasba. "Noooorooo!" se derejo mali, mi pa ponosni. Nekaj smo naredili prav!
Sledi ogled mesta, ker je ravno advent, seveda tudi trga pred baziliko svetega Štefana, kjer na fasadi vsake toliko poženejo lepo svetlobno projekcijo. Zabavno, ne preveč nagneteno in s ponaredki dubajskih čokoladic na stojnicah prav dobro izpeljano, frocovje pa predvsem navdušeno. Tudi če so spet lačni.
Flipermanija
V soboto se pogumno odpravimo na glavno tržnico, ki otrok sicer ne navduši preveč, a tokrat je čas za starše! Nenazadnje jim tudi zgražanje ob našem goltanju kislih paprik, polnjenih s sirom, pomeni veliko. Ko se pet otrok odloči, da imajo grozne starše, to izpeljejo fantastično. Pa tudi zgradba sama je z množico stojnic pač spektakularna. Zraven še Széchenyijev verižni most, najstarejši most čez Donavo, kjer punce demonstrirajo vse oblike fotografiranja in selfiranja, spotoma pa odnesejo še nekaj zgodovinskih podatkov o ogrski zgodovini mesta. Ker gre za očiten selfie point, ki ga poleg nas okupirajo še številni vplivneži, namenimo nekaj časa še vzgoji o tem, kako deluje svet vplivnežev. Upam, da se je prijelo, ker seveda se je neki tip spomnil povzpeti na vrh loka mostu za najboljšo fotko. Bravo, celo naš zarod je bil nad tem enako zgrožen kot nad Korejko v UGG natikačih sredi decembra.
Ker so solidno preživeli afnanje staršev na tržnici, je sedaj čas za nudle - lokalov z nudli je v Budimpešti mali milijon, in ker si sestaviš skledo sam, ne moreš izgubiti. In nato - Flippermúzeum! Res najboljša točka v mestu za vse igričarske navdušence, pa tudi ne popolne navdušence. Muzej fliperjev ima res impozantno zbirko zgodovinskih fliperjev, arkadnih iger in drugih naprav norega videza, predvsem pa vseh sort zvokov. Ker je vse skupaj v kleteh, ustvarja kakofonijo zvokov in svetlobnih učinkov, dobro je tudi poiskati zgodnejši termin v dnevu, saj se zvečer zadeva precej napolni in lahko postane sprehajanje med mizami kar zahteven podvig. A v splošnem - še ena zmaga! Toda pozor - ure minevajo kot minute in mladež razvije nekakšne presežke energije, a ker so že precej pametni, skrbi ni - zagotovo so nekje v kleti. Težava je, da so tako nabliskani, da se jim niti monumentalni parlament po tem ne zdi nič posebnega. In seveda - spet so neznansko lačni.
Za vse generacije
Obisk nakupovalnih ulic z najstniki uravnavajmo previdno, ker je preprosto vsega preveč. Najbolje jih je obiskati zvečer, tik pred zaprtjem. Budimpešta za isto ceno kot Maribor ponuja v božičnem času še velikansko panoramsko kolo, ki ni tako oblegano kot mariborsko, in cel kup božičnih vasic, ki razen langašev na 1000 in en način ne ponujajo česa prav posebnega. Več obljublja Ikono park, a je z izjemo bazena s kroglicami manjše razočaranje, saj ima vsega le nekaj sob, pa še te ne ponujajo nekih ekskluzivnih doživetij.
Obisk Budimskega gradu smo izvedli z avtobusom, javni prevoz je priročen, poceni in z aplikacijami kar hitro obvladljiv. Spet veliko o zgodovini, precej je tudi gneče, zato se odpravimo dol proti Donavi hitreje, kot bi se sicer. Vendarle moramo nazaj na vlak. Po hrani seveda. In nakupu hrane za na vlak. Kam za vraga dajo vse te kalorije?
Pod črto: mestni pobeg z najstniki je lahko res čudovita izkušnja, terja le nekaj prilagoditev (in neverjetne količine hrane). Sploh pa - Budimpešta je zagotovo mesto za vse generacije.
