Branka Bezjak
Z lego ob Sredozemlju ima tretje največje mesto Španije, Valencia, takšno podnebje, da je primerno za obisk kadarkoli v letu. S hčerko sva ga obiskali med počitnicami v začetku februarja. Temperature so čez dan ob sončnem vremenu dosegale 20 stopinj Celzija, zjutraj je bilo sicer še nekoliko sveže. Toda mesto se tako in tako ne začne prebujati pred deveto zjutraj. Tako v hladnem delu dneva pravzaprav nimate kaj početi, da bi potrebovali posebno topla in debela oblačila. S tem pa lahko računate tudi na manjši kovček. Iz Trsta tja redno vozi nizkocenovni letalski prevoznik, a saj veste, pri sicer nizki osnovni ceni vsako doplačilo nato lepo poviša končni znesek.
Po dveurnem letu sva bili v zgodnjem večeru še na obhodu po središču mesta. Ker je bilo takrat zelo živahno, nisva slutili, kako bo zjutraj. Ulice, ki obkrožajo osrednji trg, na katerem se zvečer med mogočnimi stavbami bohoti fontana v barvah mavrice, so živahne, natakarji vabijo v svoje lokale na večerjo. A ni treba na pravo pojedino, med ličnimi lokali so tudi pekarne, ponudniki manjših prigrizkov. Najde se vse, od tipičnih lokalnih jedi do verig s hitro pripravljeno hrano. Zjutraj pa povsem drugačna slika. Ne le, da je bil skoraj do osme ure še mrak, na ulicah je vladalo mrtvilo. "Joj, danes sem malo v zamudi, kave še ni. Prosim za razumevanje," se je opravičevala receptorka, ki v lični jedilnici v manjšem hotelu v središču mesta opravlja tudi naloge pripravljavke zajtrka. Ura je bila "že" pol devet, midve pa nekoliko neučakani. Da bi čim bolj izkoristili dan, sva namreč nastavili budilko na sedmo uro zjutraj. Ob pol devetih sva že drugič prišli dol, prvič pred zaprta vrata jedilnice. Receptorja, ki naju je večer pred tem sprejel, očitno nisva dobro razumeli, kdaj začnejo streči zajtrk. "No, če boš tukaj čez nekaj let s prijateljicami, te bo najbrž bolj zanimalo, kdaj so odprti nočni lokali," sem dejala. Mala pa je samo zavila z očmi.
S kolesom naokrog
Da že prvi dan najameva kolesi, je pritiskala hči. In prav je imela. Kolo je odličen način prevažanja do glavnih točk, pa še noge na koncu manj trpijo. Na širokih alejah, ki jih obrobljajo palme, je poseben pas namenjen kolesarjem, z robniki je ločen od prostora za avtomobile, zato se lahko počutiš varno. Kolesa so v hotelu ponudili že ob rezervaciji sobe. Izposojevalnice koles, skirojev, skuterjev pa so sicer gosto posejane tudi po mestu. Kam najprej? Do morja, se ve! Z aplikacijami na telefonu in še zmeraj analognim zemljevidom in vodnikom, ki mi ga je uspelo prelistati med letom in čakanjem na letališču, se ni težko znajti. Peljeva se mimo parka Turia, ki v dolžini devetih kilometrov skorajda obkroža mesto, in občudujeva glavno znamenitost Mesto umetnosti in znanosti (La Ciudad de las Artes y Ciencias), ki osupne že z zunanjostjo s posebno arhitekturo stavb, v katerih so oceanografski muzej oziroma akvarij, Muzej znanosti in umetnosti, opera, 3D-kino in stavba z avditorijem za prireditve. Po kakšnih dvajsetih minutah vožnje že zagledava luške žerjave.
Vreme nama je res ves čas naklonjeno. Toda na peščeni plaži, ki se razteza v nedogled (pravzaprav se tri plaže stekajo ena v drugo), sta bila le dva pogumneža, ki sta se namočila v morje. V tem obdobju leta ne gre računati, da boš zadovoljno čofotal in se namakal. Za kaj takega je treba izbrati drug termin. Valovi, šum morja in njegova neskončna modrina pa zmeraj pomirjajo, vračajo energijo. In še obilica školjk se ponuja kot priročen spominek. Plažam sledi tlakovana promenada, ob njej pa lokali, kavarnice. V Cabanyalu, pisani priobalni soseski, videz stavb še spominja na čase, ko je bila tukaj ribiška vasica. S pestro paleto barvitih fasad, nekatere so še prekrite s keramičnimi ploščicami posebnih vzorcev ali s prizori iz preteklosti.
Ne preveč naenkrat
Po kolesarjenju nazaj v središče se že oglasi želodec. Za osrednjim trgom se zvrstijo preostale znamenitosti: nekdanja borza svile - stavba v gotskem slogu iz 15. stoletja, ki je bila uvrščena na Unescov seznam kulturne dediščine, pa Marijina stolnica in Mercado Central, centralna tržnica, kjer boste gotovo našli kaj po svojem okusu za potešitev lakote. Od svežega sadja, mesnih izdelkov, zelenjave do pripravljene hrane ... Vsekakor je treba pokusiti paello, znamenito špansko jed, ki naj bi jo bili izumili prav v Valencii.
Polna vreča se že lažje premika, zato sledi ogled stolnice, bazilike vnebovzetja Marije Valencijske. Prav tukaj je v eni od kapel, trdijo, tudi sveti gral. Posebnost je še, da se lahko povzpnete na enega od stolpov cerkve, od koder je lep razgled na mesto. Ob najinem odhodu iz nje je pred vhodom že stala skupina šolarjev. "Tako vas vodijo okoli na izletih," rečem. "Ja, in nam razlagajo stvari, ki nas ne zanimajo," odvrne tamala. Zanimivo, da med najinim oddihom ni niti enkrat pokazala nezanimanja, res pa je, da se nisva posebej osredotočili na muzeje. Potem bi potrebovali tudi več dni. Je pa v središču mesta tudi železniška postaja, vredna ogleda, pa ob njej arena za bikoborbe.
Enemu muzeju pa se nikakor ne smete ogniti. Dan si je treba vzeti za že omenjeni predel z akvarijem, opero in muzejem ... Ali pa po delih več dni. Že po obisku oceanografskega parka, kjer se z ogromnimi akvariji vseh vrst posvečajo oceanom, se te loti utrujenost. Po predahu s kavo sicer nadaljujeva v muzej znanosti, kjer je v stavbi, ki spominja na ogromno okostje kita, na zabaven in interaktiven način med drugim prikazano, kako delujejo naši možgani, precejšen del je namenjen glasbi, pa ekspedicijam in raziskovanju Marsa ... Zanimivosti na pretek, toda preveč vsega naenkrat.
Še en zanimiv objekt je v tem sklopu. Botanični prehod, v njem pa od leta 2020 postavljena skulptura srca, posvečena vsem, ki so umrli zaradi covida-19. Obisk opere in 3D-kina prestaviva na kdaj drugič in se s kolesoma vračava po parku Turia proti središču. Na teh ogromnih površinah svoj prostor najdejo sprehajalci, tekači, kolesarji, nogometaši imajo na voljo kar dve igrišči, policisti dresirajo svoje konje ... S še enim krajšim vandranjem po mestu, odkrivanjem novih kotičkov, gre obisk Valencie h koncu. Pakiranje in z metrojem nazaj iz središča direktno na letališče. Še je kaj za videti, za doživeti, se vrniti. Tudi za štiri dni pa torej dovolj vsega. Zanimivosti in nabiranja doživetij, ki jih nato rade volje skupaj obujaš.
