Čas, da mislimo

Bilo je še eno leto, vseobsegajoče prestreljeno z virusom SARS-CoV-19, ki zaznamuje zadnje obdobje. Z novimi sevi, ki se ne nehajo in nadomeščajo prejšnje, virusne mutacije pa znanost pri razvoju cepiv in zdravil, pri epidemiološkem ukrepanju postavljajo pred nove in nove izzive, se je marsikomu prvič v (pod)zavest zaril črv dvoma, ali bo tega napornega časa sploh enkrat konec. Kar je drugi letnik kovidnega časa še stopnjeval, je razpad temeljnega družbenega tkiva in avtoritarni oblastni pohod na organizacije in institucije, ki so v sistem vstavljene kot glavne varovalke demokracije, nad posameznike, ki so kritični, glasni in neizprosno naslavljajo ključne probleme. Četudi je vulgarni politični radikalizem z odhodom Donalda Trumpa iz Bele hiše doživel pomemben udarec in poraz, s tem pa se je ksenofobno-populistični balon vsaj malo začel prazniti, smo še daleč od tega, da bi marsikje poškodovano demokracijo vrnili v tirnice temeljnih civilizacijskih pridobitev in odgovorne, strpne, dialoške politike.

Kot luč upanja, da se bo širok, raznovrsten civilnodružbeni pritisk v tej smeri še artikuliral, nadaljeval in oblast potiskal na pravo pot, je bil pri nas referendum o vodah. Na več ravneh je nakazal povečano zavest o nujnosti opredelitve do nekaterih eksistencialnih vprašanj, aktiviranje volilnega telesa, ki volitve sicer nemalokrat ignorira ali celo bojkotira, medgeneracijsko solidarnost, saj so starši in stari starši podprli pravico do prihodnosti za naslednje generacije. Ob tem je vendarle nakazal preuokvirjanje politične razprave v smer dilem preživetja človeka in človeštva, skrajnih mej neoliberalnega kapitalizma, globalnega segrevanja, okolja in trajnostnega razvoja, zmage javnega interesa nad partikularnimi. Vstopamo v leto 2022, ki je že dobilo oznako supervolilno. Politične tekme se bodo začele s parlamentarnimi volitvami spomladi, jesen pa nadaljevale s predsedniškimi in lokalnimi. Pravzaprav ni boljšega trenutka ali pa večje priložnosti za vsesplošno preizpraševanje o osnovah, kakšna država in družba hočemo biti, kaj moramo od politike brezpogojno pričakovati in zahtevati, da bo postala boljša, bolj demokratična, transparentna in manj koruptivna, kaj so minimalni standardi dostojnega in sprejemljivega, ko gre za politično kulturo in osnovni družbeni bonton, norme.

Bilo bi dobro, če bi bilo leto 2022 čas ponovne okrepitve javne uporabe uma. Prav bi bilo, da bi onkraj naših egoizmov, ki se napajajo iz con udobja, vsi (raz)mislili, kako bomo boljši, bolj pravični, solidarni. Nedavno široko povezovanje nevladnih organizacij in oblikovanje zahtev, do katerih naj se politične stranke opredelijo, sta dobro izhodišče, da bi bile vse politične kampanje bolj vsebinske, manj tabloidne. V tem smislu bomo izjemno pomembno vlogo igrali mediji, pri čemer ni nepomemben kontekst, da so se tudi zato ali pa ravno zato zadnje leto pod neznosnim pritiskom vladajočih znašle mnoge redakcije in novinarji. Ne slepimo se, da to ni pustilo trajnih posledic, najprej na Slovenski tiskovni agenciji, v zadnjem času pa je oblast na polno vstopila še v javno RTV. Ob vseh dobrih željah in voščilih, da bodite, spoštovani bralci in bralke, zdravi, srečni in uspešni, naj ponovimo ob novem letu torej še našo zavezo, da bomo ostali na vaši strani. Oblasti bomo nastavljali ogledalo in jo razgaljali, odpirali za našo prihodnost ključne teme in poskrbeli, da ostanemo kljub epidemični utrujenosti in skušnjavam sodobnega potrošniškega sveta budni in odzivni.