“To je bilo delo, ki me je utesnjevalo. Časi so bili drugačni, kot so danes, zato sem se odpravil naravnost na Tavčarjevo 17, na sestanek k Blažu Lavriču. Pogovor ni bil dolg, a je obetal, in čez en mesec sem že delal v redakciji Vala 202, kmalu pa so me sprejeli v redno službo.”
Branka
Maksimoviča
“V najbolj gledanem televizijskem terminu smo se kmalu pojavili sami (televizijski) voditeljski zelenci: Barbara Jerman, Tajda Lekše, Miran Šubic in jaz.”
“Kot nekdanji jamar, ribič, učitelj smučanja ter poznavalec zgodovine smučanja in tehnične kulturne dediščine bi imel povedati veliko več kot v odmerjenem petminutnem prispevku oddaje Zdravo.”
Skok h konkurenci in spogledovanje s politiko
“Saj poznate rek, ki pravi, bolje prvi na vasi kot drugi v mestu. No, v ospredje se nisem nikoli prerival. Nisem takšne vrste človek. Je pa res, da sem šele na Kanalu A, kamor sem se preselil s Tavčarjeve, lahko uresničil večino idej, ki sem jih imel v medijskem inkubatorju. Recimo prva jutranja televizijska oddaja.”
Karla Erjavca
“Nikoli se nisem opredeljeval za politika, poskušal sem igrati vlogo profesionalca, piarovca v službi politika, spoznal pa sem, da v politiki ni prijateljstva. Le interesi in vzgibi!”
Moj oče, psihiater Kanoni
“Nekateri pravijo in trdijo, da je zapiral oporečnike v psihiatrično bolnišnico. Po pregledovanju in analiziranju mnogih dokumentov vse bolj spoznavam, da jih je na podlagi psihiatričnih spričeval prej reševal dolgoletnih zapornih kazni ali najhujšega - smrti, kot pa obsojal na razčlovečenost in trpljenje.”
“Kaj ni to dovolj že za hollywoodski scenarij, ne le za knjigo?”
“Kmalu bo leto dni, odkar sem se upokojil. Kakšno je bilo moje delo na Psihiatrični kliniki Ljubljana Polje, ne bom govoril, ker govoriti o zaupnosti dostopa do arhivov in osebnih podatkov za nadaljnjo obravnavo ni na mestu. Lahko rečem le, da sem delo končal, ob tem pa vodil še register samomora v RS. Delal sem v prijetnem in s čustvi nabitem delovnem okolju, saj imam dva doma. Enega tam, na Studencu, in enega tu, kjer živim,”
Ničesar ne obžalujem
“Če parafraziram šanson znamenite Edith Piaf, bi dejal: Non, je ne regrette rien! Eno življenje imamo, in objokovati včeraj je enaka neumnost kot sredi zime živeti v strahu na vroče poletje.”
“Prijetno okolje je, in spet videvam obraze, ki sem jih videval na začetku svoje profesionalne poti. Tu, pri upokojencih, čas teče drugače.”
Članek je bil objavljen v aprilski številki revije OBRAZI.
{obrazi}{/obrazi}
{obrazi}{/obrazi}
