Depresija: Več kot izguba zanimanja za prijetne stvari

Vsi depresivni ljudje ne hodijo naokrog z dolgim obrazom in ne jočejo za vsako figo. Na ameriški vladni spletni strani Mentalhealth.gov so depresijo opisali kot "izgubo zanimanja za prijetne stvari v življenju". Ljudje, ki trpijo za depresijo, običajno preveč ali premalo jejo in spijo, se oddaljijo od drugih ljudi, opustijo svoje običajne aktivnosti, čustveno otopijo, nič se jim ne zdi več pomembno, postanejo pozabljivi, so nenavadno zmedeni, velikokrat jezni, vznemirjeni, zaskrbljeni ali prestrašeni. Poleg tega pogosto razmišljajo o tem, kako bi prizadeli sebe ali druge. "Na začetku me je preplavila žalost, potem sem se začela zapirati, vedno manj sem bila kos vsakdanu. Na koncu sem popolnoma otopela, počutila sem se prazno," je po navedbah britanske skupine Mind, ki je v pomoč in podporo ljudem z depresijo, povedala ena od bolnic. Depresijo pogosto spremljajo druge zdravstvene težave, denimo kakšna kronična bolezen, tesnoba, obsesivno kompulzivna motnja ali shizofrenija. Izraz distimija označuje blago, kronično obliko depresije, ki navadno traja dve ali tri leta.

Jasna povezava s samomorom

Velika depresivna motnja, znana tudi kot klinična depresija, je v preteklih desetletjih dosegla že prav epidemične razsežnosti - iz redko omenjenih duševnih stisk ljudi z obrobja družbe je prerasla v sodobni fenomen, o katerem mediji poročajo skorajda vsak dan. Kot požar se širi po šolskih razredih in sejnih sobah, begunskih centrih in mestnih središčih, kmetijah in predmestjih. Izvedenci Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so leta 2015 ocenili, da za depresijo trpi več kot 300 milijonov ljudi, to je okoli štiri odstotke svetovnega prebivalstva. Ugotovili so še, da depresija pogosteje prizadene ženske kot moške.
Depresija je eden od vodilnih vzrokov bolezni in invalidnosti po vsem svetu, medtem ko je unipolarna depresija deseti najpogostejši vzrok za prezgodnjo smrt. Obstaja jasna povezava med depresijo in samomorom, ki je drugi najpogostejši vzrok smrti ljudi, starih od 15 do 29 let. Po vsem svetu vsako minuto storita samomor dva človeka. Stopnje depresivnosti in razširjenosti drugih pogostih duševnih motenj so v posameznih delih sveta različne. Za najbolj depresivno državo na svetu veljajo ZDA, sledijo jim Kolumbija, Ukrajina, Nizozemska in Francija. Najmanj depresivnih je na Japonskem, v Nigeriji in na Kitajskem.

Zakaj tako velike razlike

Nekateri so začeli depresijo označevati za največji svetovni zdravstveni problem. Logično je, da tedaj, ko zreš v nabito puškino cev ali ne veš, kdaj boš naslednjič jedel, nimaš časa za tako samoopazovanje. Nedavna raziskava nakazuje na neskončno število razlogov, ki se velikokrat prekrivajo; zlasti manj razvite države pogosto nimajo zadostne infrastrukture za zbiranje podatkov o depresiji, hkrati pa je tam velikokrat sploh ne prepoznajo kot bolezen. Poleg tega ljudje v teh državah zaradi strahu pred stigmo nočejo govoriti o tem, kako se počutijo, ter neradi poiščejo profesionalno pomoč.
Statistike niso tako poenostavljene kot prepričanje "bogat = depresiven in reven = nedepresiven". Strokovnjaki so v okviru raziskave, objavljene v strokovni reviji Plos Medicine, ugotovili, da obstaja v večini držav, pustimo ekstreme ob strani, bolj ali manj podobna stopnja depresivnosti. Študija je tudi pokazala, da je depresija najbolj razširjena v vzhodni Evropi, severni Afriki in na Bližnjem vzhodu ter da se največ ljudi s to boleznijo bori v Afganistanu, najmanj pa na Japonskem.

Ni duševna bolezen

V preteklosti je veljalo prepričanje, da je ljudi z duševno boleznijo obsedel hudič, in so jih zato izključili iz skupnosti ali obesili kot čarovnice. Danes je na srečo drugače. Kljub temu je depresija še vedno napačno razumljena bolezen. Dokaz je nenehno vztrajanje, da bi morali depresivni ljudje le dvigniti glavo pokonci ali več hoditi ven. Psihiater dr. Tim Cantopher je v svoji knjigi Depressive Illness: The Curse of the Strong izrazil povsem nasprotno mnenje. Cantopher trdi, da del velikih možganov, poimenovan limbični sistem, deluje kot termostat, ki nadzira različne telesne funkcije, vključno z razpoloženjem, ter vzpostavlja ravnovesje po običajnih vzponih in padcih, s katerimi se soočamo vse življenje. Limbični sistem je živčni tokokrog, pri katerem živci drug drugemu posredujejo signale preko dveh kemikalij - serotonina in noradrenalina, ki pa ju ljudem z depresijo primanjkuje. Glede na vse to depresija ni duševna bolezen, ampak so vzroki za njen nastanek v glavnem fizični.
Cantopher pravi, da šibki in leni ljudje v stresnih situacijah običajno hitro odpovedo, medtem ko močnejši ljudje vztrajajo, okrepijo svoja prizadevanja in se borijo proti vsem pritiskom, ne vržejo puške v koruzo, s čimer svoj limbični sistem priženejo do kritične točke oziroma do točke zloma. Znanstveni dokazi, ki bi to teorijo potrdili, seveda ne obstajajo, saj znanstveniki ne morejo in tudi ne smejo izvajati poskusov na možganih živih ljudi.
Drugi splošno znani vzroki oziroma sprožilci bolezni so pretekle travme ali zlorabe, genetska predispozicija za depresijo, ki utegne biti enaka kot družinska zgodovina ali pa tudi ne, stresni življenjski dogodki, vključno s finančnimi težavami ali smrtjo bližnjih ljudi, kronična bolečina ali bolezen ter uživanje drog, denimo marihuane, ekstazija in heroina.
Predmet živahnih razprav je tudi razmišljanje, da lahko hud stres ali določene bolezni sprožijo pretiran odziv imunskega sistema, ki sproži vnetje v možganih, kar potem povzroči razvoj depresije.

Načini zdravljenja

WHO ocenjuje, da se zdravi manj kot polovica ljudi z depresijo. Še več jih je deležnih neustrezne pomoči, ki je pogosto preveč osredotočena na zdravila in premalo na pogovorne terapije, ki veljajo za odločilnega zaveznika v boju proti tej bolezni.
Pri farmakološkem zdravljenju pacientom najpogosteje predpišejo antidepresive - selektivne zaviralce ponovnega privzema serotonina (SSRI), ki zmanjšujejo absorpcijo serotonina in zvišujejo njegovo raven. Druga priljubljena vrsta zdravil so neselektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina in norepinefrina (SNRI), ki delujejo podobno kot SSRI, vendar zavirajo tako privzem serotonina kot noradrenalina.
Najbolj pogosta pogovorna terapija je kognitivna vedenjska terapija, pri kateri pacient kup problemov, ki se mu zdijo neobvladljivi, nerazumljivi in nerešljivi, razčlenja na situacije, misli, čustva, fizična občutja in dejanja ter tako poskuša prekiniti začarani krog negativnih misli.
Med drugimi načini zdravljenja so interpersonalna psihoterapija, vedenjska aktivacija, psihodinamična terapija in terapija za pare. Vse naštete terapije je mogoče izvajati samostojno ali ob zdravilih. Če pacient noče ali ne sme jesti zdravil, mu lahko zdravnik predpiše telesno aktivnost ali umetnostno terapijo. Nekateri pacienti se odločijo za alternativno ali komplementarno zdravljenje, med najbolj priljubljenimi so tablete šentjanževke, vadba čuječnosti in joga.

Na udaru generacija 60 plus

Čeprav je na voljo vedno več načinov zdravljenja depresije, je obolevnost za to boleznijo vedno večja in ne manjša. Med letoma 2005 in 2015 se je število bolnikov z depresijo povečalo za skoraj petino. Pri ljudeh, rojenih po letu 1945, obstaja desetkrat večje tveganje, da zbolijo. To je po navedbah WHO odraz tako rasti prebivalstva kot proporcionalnega zvišanja stopnje depresije pri ljudeh iz najbolj ogroženih starostnih skupin. Nasprotno pa so se stopnje samomorov po vsem svetu znižale za približno četrtino. Leta 1990 je samomor naredilo 14,55 človeka na 100 tisoč ljudi, leta 2016 pa 11,16 človeka na 100 tisoč ljudi.
Glavni razlog za nadaljnje večanje števila obolelih za depresijo je, da te pogosto ni mogoče ozdraviti samo z zdravili, medtem ko druge terapije, ki lahko odločilno vplivajo na potek zdravljenja, niso na voljo v zadostni meri. Drugi razlogi so staranje prebivalstva (ljudje, stari od 60 do 74 let, obolevajo pogosteje kot ljudje drugih starostnih skupin) ter vse večji stres in osamljenost.

Že dolgo ni novih antidepresivov

V zadnjih 25 letih farmacevtska podjetja niso razvila nobenih novih antidepresivov, zato so psihiatri prisiljeni pomoč iskati drugje. Poročajo o pozitivnih poskusih s ketaminom in psilocibinom, aktivno sestavino čudežnih gobic. Upanje, da utegne biti kmalu na voljo nova generacija zdravljenj, vzbuja tudi nedavno odkritje 44 genetskih variacij, ki po mnenju znanstvenikov povečujejo tveganje za pojav depresije. Potem so tukaj še sporne raziskave zdravljenja šibke imunosti ter razprave o povezavi med depresijo in vnetjem.
Države vse bolj prepoznavajo potrebo po usposobitvi večjega števila psihologov, ki bodo nadomestili ali dopolnjevali zdravljenje z antidepresivi. Morda najbolj pomembno pa je, da obstaja kulturno gibanje, zaradi katerega ljudje lažje poiščejo pomoč in spregovorijo o svoji bolezni. Med najbolj znanimi pobudniki teh sprememb sta britanska princa William in Harry, ki sta ustanovila dobrodelno organizacijo Heads Together in javno spregovorila o svojih težavah. O tem, kako se spopada z depresijo, je nedavno spregovoril tudi znani rokoborec in filmski igralec Dwayne Johnson, medtem ko je pevka Mariah Carey priznala, da trpi za bipolarno motnjo.