Prihod beguncev v nekatere evropske države v zadnjih letih je dodobra pretresel tudi družbenopolitično ravnovesje po Evropi. A kriviti begunce za spreminjanje naših družb in krepitev skrajno desničarskih ter populističnih sporočil bi bilo krivično. To smo si v Evropi skuhali sami. Zametki in korenine skrajno desničarskih in konservativnih gibanj segajo desetletja nazaj. V zadnjih letih je njihovo sporočilo le pridobilo privlačnost zaradi vse večje negotovosti ljudi, iz katere ta gibanja in skupine črpajo, ter vse bolj zamajanega zaupanja v obstoječe politične strukture.
V Sloveniji postaja na skrajni, populistični desnici vse bolj prisotna in vidna skupina Generacija identitete, ki je del identitarnega gibanja. Preboji pri večji enakopravnosti LGBT+ skupnosti pa sprožajo odzive in napade tudi s strani neokonservativnih gibanj, ki se vse bolj institucionalizirajo. Tako se gradi slovenski "narod" za 21. stoletje - s kranjskimi klobasami in molitvami pred ginekološko kliniko.
Strah in nasilje
Že pred dobrima dvema letoma so raziskovalci v osmih evropskih državah preko analize govorice na spletu ugotavljali povezanost med skrajnimi in populističnimi desničarskimi gibanji ter etabliranimi desnimi strankami v parlamentih. "Pokazalo se je, da so nekatera gibanja podaljški strank. Pogostokrat gre za povezavo, ki je izmuzljiva, a je v določenih momentih tudi zelo očitna. Ista sporočila in iste ideje," pravi raziskovalka in predavateljica na Fakulteti za družbene vede dr. Mojca Pajnik.
Rasizem brez ras
Ponovno dvigovanje glave fašizma se je začelo v Franciji že v šestdesetih letih, spomni Mojca Pajnik na Novo desnico, v kateri korenini tudi identitarno gibanje. "A tedaj so bili še zelo marginalizirani. To je bilo povojno obdobje, ko je bila netoleranca do tovrstnih gibanj visoka. Nato pa se počasi, v 70-ih in 80-ih, 90-ih letih začne dogajati delegitimizacija antifašizma in z njo ponovna legitimizacija fašizma. To se je dogajalo pod vplivom neoliberalizma, ki je vse bolj krčil pomen javnega. Povečevala se je odtujenost politik od državljank in državljanov, zaupanje ljudi v politiko in javne institucije pa se je manjšalo. Politični prostor je začel ustvarjati in ponovno legitimizirati fašizem, kar je omogočilo, da so danes stranke z odkrito fašističnimi programi sestavni del tako evropskega kot nacionalnih parlamentov."
Identitarci se kot gibanje oblikujejo na začetku 21. stoletja v Franciji. A šele slabo desetletje kasneje, jeseni 2012, objavijo kratek spot Deklaracija vojne, ki doživi večji odmev. Njihove izpostave se pojavijo v Nemčiji in Avstriji, v Španiji in na Nizozemskem. Na Češkem in v Skandinaviji delujejo od leta 2013, od leta 2014 na Slovaškem, so tudi v Sloveniji. Na našo elektronsko prošnjo, ali bi se bilo mogoče z njimi srečati in pogovoriti za članek, nismo dobili odgovora.
Četudi Generacija identitete zatrjuje, da to ni rasistična skupina, so si raziskovalci enotni, da to ne drži. Res pa je, da so pri razvijanju svoje sovražne pozicije do migracij pokazali določeno izvirnost, saj so pod vplivom dela Alaina de Benoista razvili idejo etnopluralizma. "Prepoznavajo in priznavajo kulturne in etnične razlike. Razlike jasno diferencirajo, med seboj niso enake in s tem jih tudi jasno hierarhizirajo - katera kultura in etnija je več vredna," razlaga Mojca Pajnik in opozori, da se tudi kategorije, po čem se ljudje razlikujemo, množijo: etnija, kultura, vera, razred.
Od Mediterana do Triglava
Njihova večja akcija v zadnjem času je bil poskus nakupa ali najema ladje. Z njo so želeli na Sredozemlju ovirati in preprečevati humanitarnim in prostovoljnim organizacijam, da bi še naprej reševale migrante in begunce iz morja, ko se njihovi piškavi čolni, na katere jih strpajo v Libiji, prevrnejo. A so identitarci kmalu naleteli na težave. Njihov račun za zbiranje denarja je najprej zaprl PayPal, nato tudi avstrijska banka.
Identitarna skupina Generacija identitete Slovenija si je brez težav sposodila zavajajoče številke o tem, koliko denarja naj bi prejel begunec in koliko slovenski upokojenec - to napisala na dolgo belo rjuho in jo je razobesila na enem od avtomobilskih nadvozov. S plakati je nastopila tudi proti možnostim namestitve beguncev in "LGBT-revoluciji". Na njihovih nalepkah pa je mogoče videti tudi kranjsko klobaso z napisom Ljubi kranjsko (klobaso), sovraži antifa(šizem).
Geograf in etnolog dr. Jernej Mlekuž, avtor knjige Kranjsko klobasanje, pravi, da je bila kranjska klobasa vedno označevalec za vse mogoče slovenstvo. "Pogostokrat je bila prav simbol zagamanega, zaprtega slovenstva," razlaga, da ima uporaba kranjske klobase v politične namene zelo dolgo zgodovino. "Če vemo, da je ideja naroda tako ali tako umetno ustvarjen pojem, je kranjska klobasa pač simbol, ki gre lahko z vsemi. Pripravljena je na karkoli," se smeji. Raziskovalec, ki se je ukvarjal tudi s fenomenom bureka, razlaga, da se je v Sloveniji v devetdesetih oblikovala celo skupina A.B.S., kar je pomenilo anti-burek-sistem. Zato se zdi, da še z večjim veseljem razloži, kako srečevanja različnosti vendarle bogatijo in prinesejo lepe, simpatične nove ideje. "Imamo ne nazadnje balkansko testo, ki drži koščke kranjske klobase," opiše različico bureka s kranjsko klobaso.
V imenu očeta in mame in otrok
Na tej točki, kjer se nagovor identitarcev in drugih skrajno desničarskih skupin, ki se osredinjajo okoli svojega nasprotovanja migracijam, konča, pa nastopijo še skupine, ki jih mnogi opisujejo kot neokonservativne. Njihov nagovor razočaranim ljudem, ki jim je nelagodno, kam gre sedanji svet, je osnovan prav na verskih temeljih in tradicionalni celici družine.
"Teorija spola je postala odprti in prazni označevalec, ki lahko pomeni vse," razloži sociolog prof. Roman Kuhar, kaj je ideja, ki te organizacije združuje v njihovem nasprotovanju. V naslednjih mesecih bo izšla knjiga, ki jo je pripravil skupaj z Davidom Patternotom o kampanjah po Evropi proti družbenemu spolu. Gre za izraz - družbeni spol, za katerega je prepričan, da je začetek vsega in sega v prvo polovico devetdesetih let. Leta 1994 in 1995 sta se zvrstili dve konferenci Združenih narodov, na katerih je kljub nasprotovanju Vatikana mednarodna organizacija posvojila in začela uporabljati izraz družbeni spol (gender) namesto biološki spol (sex). "Gre za to, da se poudari, da problem niso biološke razlike, ampak družbene interpretacije, kaj moškim ali ženskam pripada, kaj so njihove vloge," pojasni sociolog. A gibanja proti teoriji spola so nato nastajala počasi. Razcvet so doživela v Franciji v letih 2012 in 2013, ko se je odvila razprava o istospolnih porokah, spomni Roman Kuhar. Danes so podobe teh skupin in demonstracij teh gibanj v Italiji, Franciji, Španiji, na Poljskem, v Sloveniji, na Hrvaškem ali v Rusiji skoraj enake - uporabljajo enako ikonografijo, podobne barve in gesla. "Njihove podobe navzven so popolnoma posvojile podobo gibanj za pravice LGBT-skupnosti. Protesti so videti pisano in mladostno, vrtijo svoje različice pesmi, ki so veljale za himne gejevskega gibanja. Ni se jim nerodno polastiti česarkoli, koketirajo tudi z new ageem. Cilj upravičuje sredstvo. Dovoljene so tudi laži za ponovno dosego tradicionalne družbe, jasnih razlik med spoloma in družbe, utemeljene v ljubezni do naroda in na krščanskih vrednotah."
Premišljen strah
"Pomembno je razumeti, da ne le, da neokonservativne skupine napadajo določene pravice, ampak ponujajo tudi hitre, površne odgovore na socialno stisko ljudi," doda Nika Kovač. A kot odgovore na strahove in stiske ne ponudijo dejanskih rešitev ali dejstev. "Ponudijo preproste, lahko razumljive odgovore, ki pa temeljijo na veri, na verjetju. V tem so močni. Hkrati lahko prek že obstoječih institucij Cerkve prodrejo v tako rekoč vsako vas," opisuje raziskovalka, da je za mnoge danes neokonservativizem že preprosto zdrava resnica, ki jo mladi prejmejo iz svoje okolice in sprejmejo kot svoje razumevanje sveta. "To je najbolj grozljivo."
Naslavljanje ljudi v mestih, ko jih prepričujejo proti enakopravnosti vseh parov, je drugačno, kot je nagovarjanje ljudi v kmečkem okolju, opisujeta oba sogovornika. "Ob tem moramo vedeti, da ni v njihovem delovanju nič spontanega. To so jasne strategije, ki temeljijo na raziskavah, kaj deluje in kaj ne," razloži Roman Kuhar. "Določen je jezik, ki ga uporabljajo, nasmeh, v mnogočem so posvojili strategije feminističnega in LGBT-gibanja: prevzeli so jezik človekovih pravic, sklicujejo se na popačene sociološke in druge raziskave, tako da zvenijo strokovno, citate iz Biblije so zavrgli, argumente pa utemeljujejo na kmečki pameti. To je v resnici vabilo k ne-mišljenju. Ko rečeš, saj to je očitno in samoumevno in to vsi vemo... To pomeni, da o tem ne razmišljajmo."
Ker je osrednja figura neokonservativnih skupin nebogljen in nedolžen otrok, ki ga je treba zaščititi, razlogov za strah ne zmanjka. V takem okolju pa se lahko širijo tudi ideje, kot jih je posvojilo neokonservativno gibanje na Hrvaškem Vigilare, kjer se prevprašujejo tako dosežki renesanse kot francoske revolucije, in kjer se kima družbenim neenakostim, saj je te tako pač določil bog.
Med ljudmi
Nika Kovač je veliko časa namenila iskanju odgovora, kako se odzvati na neokonservativna gibanja. Ta poudarjajo, da zaznavajo stiske ljudi in nato nanje ponujajo odgovore prek vzpostavitve groznega drugega. Pot odpora, ki jo vidi, je prisotnost med ljudmi in delo na terenu. "Te skupine so relevantna sila. In ob tem, ko se velja zavedati pravic in svoboščin, ki jih imamo in jih moramo braniti, pa moramo najti tudi nove načine govorice in preproste, razumljive argumentacije, zakaj so te pravice pomembne. Vzpostaviti bo treba institucije na terenu, saj so te skupine že tam. A tega prostora jim ne smemo prepustiti."
Prof. Fabian Virchow pravi, da je zaskrbljen. Pegida ima še vedno tedenska zborovanja v vsaj treh nemških mestih, članstvo identitarcev ali vsaj njihova vidnost in pogum pri izvedenih akcijah se večajo. "Prvič po koncu druge svetovne vojne obstajajo možnost, da bo desničarska politična stranka prišla v nemški zvezni parlament. Bojim se, da se bodo nato samo še bolj obračali na desno, v ekstremno desnico, saj je to del stranke AfD, ki je najbolje organiziran," opisuje možen razplet nemških jesenskih volitev, ki bi dale izjemen polet vsem desničarskim gibanjem. Sam ne verjame več v prepričevanje članov ekstremno ali populistično desničarskih gibanj. "Pomembno pa je izobraževanje in informiranje, da pridobijo čim manj članov, ter nato, ko dejanja teh gibanj prestopijo na stran protizakonitega, da so storilci pripeljani pred sodišče. A pot bo še dolga."
Tudi Mojca Pajnik opozori, da je večina gibanj nove desnice v vzponu. Pravi, da ni mogoče zanikati, da ta gibanja naslavljajo realne probleme, ki so se v Evropi nakopičili v zadnjih desetletjih, predvsem s poblagovljenjem državljanstva. In levice ali leve politike ni tako rekoč nikjer, da bi naslovila te probleme, s katerimi se ljudje srečujejo vsak dan. "Politike kot delovanja za ljudi in skrbi za javno dobro ni več. Priča smo porastu antipolitike. Danes politika ni več nekaj razsvetljenega, kjer je pomembno soglasje, javna razprava in strokovna argumentacija. Ideali klasične demokracije so v zatonu in tudi zato smo dobili politike, kot je Trump. Politično vodenje in osebe v politiki nimajo več nobene veze s klasično idejo demokracije in političnega delovanja za skupno dobro. To ni več pomembno," opozarja raziskovalka. "Pomembni so populizem, všečnost, sentiment, senzacionalizem. Zmes tovrstne antipolitike zelo učinkovito prispeva k zatonu tradicionalne ideje o političnem delovanju in tudi o politični družbi, kot jo poznamo. Populistična antipolitika pa gre sijajno skupaj z novimi desničarskimi gibanji, ki smo jim priča," opisuje. Politika ni bila še nikoli pomembnejša. •
