Erotična poezija: Samo še o smrti je več pesmi kot o ljubezni

Besedne zapeljivke in zapeljivci in vroče rime bodo poslušalce na krilih ponesli v čarobni svet erotične poezije. Tako so tudi letos v Mariboru najavili festival erotične poezije. Šestič zapored so se tu zbrali pesniki, ki pojejo o ljubezni. "Prvi erotični festival je bil pred seksšopom na Lentu, ob nastopajočih so plesale plesalke orientalskega plesa," se spominja Nataša Švikart iz društva Maus, ki festival organizira, "vendar je šlo seveda za poezijo, za visoke besede, ki opisujejo čustva, odnose, življenje".
Prvič so poezijo brali samo mariborski pesniki, naslednje leto je bil osrednji gost Feri Lainšček, za tem so razpisali natečaj in prijavilo se je sto pesnikov. "Letos sta pesmi poslala 102 pesnika, v zborniku so jih objavili štirideset, na festivalu je bralo svoja dela triintrideset pesnikov iz Slovenije in sosednjih držav. Letos so osrednji gostje Safeta Osmičić iz Bosne in Hercegovine, Andželka Korčulanić iz Hrvaške in Milan Libiger iz Češke." Prizorišče dvodnevnega dogajanja so tudi pazljivo izbrali: dvorana Rotovž v mestni hiši na Rotovškem trgu, da bi besede delovale še bolj slovesno.

Smrti je toliko kot ljubezni

Samo še o smrti je več pesmi kot o ljubezni, med ljubezenskimi jih je od romantike naprej največ tistih, ki opisujejo telesno ljubezen. Če je več Erosa kot Tanatosa, to seveda kaže na večjo vitalnost družbe. Tudi Prešeren je napisal, da brez erotike ni pesništva.
Erotično pesništvo je, seveda tudi s pesmimi pesnic, osvobajalo odnos med spoloma, prispevalo k emancipaciji. V Južni Ameriki so imeli Giocondo Belli, sandinistko iz Nikaragve (ki jo je osvajal sam Castro), ki je ljudi prepričevala, da je erotična tudi revolucija (Castro je verjel). Pisala je pesmi o tem, kako ženska doživlja stike z moškim telesom, po zmagi revolucije je ustanovila Erotično stranko. Sploh ni res, da mora ženska biti vestalka vseh kreposti, in ni res, da ženska, ki uživa, lahko pričakuje samo brodolom. "Ni ji treba čakati na to, da bo imela vnuke, ni ji treba z leti upogniti duše, oditi v cerkev, plesti copate in ugasniti pogleda s prisiljenim bontonom (menopavze). Saj, erotika je tisto, kar je povezano z življenjem, s plodnostjo in vsemi našimi čuti, ima v sebi spontanost, svobodo zapeljivosti," je prepričevala. To želijo od pesnikov slišati tisti, ki jih izbirajo za festival Muze, pri muzah, z muzami.

Pesem, ki zgane hrepenenje

Apolon festivala erotične poezije je bil tudi lani umrli pesnik Milan Vincetič, erotika je sočivo njegove poezije. "Erotično poezijo so pisali psalmisti iz Stare zaveze, kasneje Rabelais in radoživi Boccaccio," je govoril. Opozarjal je tudi, da prva slovenska pesniška zbirka niso Vodnikove Pesmi za pokušino iz leta 1806, ampak kosmate Knoblove Štiri pare kratkočasnih pesmi iz leta 1801. Seveda v erotični poeziji ne gre za vulgarno mesenost, erotika mu je pomenila tišino dveh, sanjarije samih ali tistih, ki bi radi pobegnili iz samote.
Lanska zmagovalka festivala Petra Bauman pravi, da jo lahko s poezijo rani ali celo pretepe tisti, ki ga sploh ne pozna, lahko doživi tudi popolno poistovetenje ali celo katarzo. "Poezija je prostakinja in plemkinja, če si sposodim znano kombinacijo iz slavne pesmi. Vsakodnevni jezik je enostavno premalo, da bi z njim opisali vso to gostoto življenja. Pisanje je torej strašno vznemirljivo, močno in ob vsakem pisanju se počutim kot žival v zasedi, ki mirno gleda svoj plen in čaka na pravi trenutek, hkrati sem ta plen sama, ki nič ne ve, najbolj naivna in ranljiva in zaupljiva. Na koncu padeta oba, lovec in srna, oba z razgaljenim pulzirajočim srcem."
Baumanova - njena fotografija je na naslovnici letošnjega zbornika festivala - meni tudi, da mora biti erotična poezija malo prikrita. Tudi če je povsem gola in odkrita, se mora del dogajati v naši domišljiji, da zaslutimo in vemo hkrati.

V tebi se razraščam

Slovenska erotična poezija ima od leta 2008 antologijo. Imenuje se V tebi se razraščam, uredila jo je dr. Alojzija Zupan Sosič, profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti in literarna zgodovinarka. Pregledala je 338 pesniških zbirk v slovenščini in jih izbrala 83, avtorjev je 56, žensk 15. Nekatere pesmi v njej se erotike dotikajo, druge nedvoumno in sočno opisujejo poželenje in ljubezensko združitev. Pač odvisno od avtorjev in obdobij, v katerem so živeli. France Prešeren, Ivan Cankar, Oton Župančič, Gradnik in Lili Novy, Ciril Zlobec, Tomaž Šalamun, Andrej Brvar, Milan Kleč, Boris A. Novak, Dane Zajc, Milan Jesih, Ivo Svetina, Franjo Frančič, Maja Novak, Erika Vouk in drugi z izbranimi besedami popisujejo tiste, ki bi jih imeli sami za največje pesnike in pesnice svojega življenja.