Slovenija rahlja protikoronske ukrepe. Kočno, je slišati glas ljudstva in vsaj dela storitvenih dejavnosti. Prehitro, je slišati del epidemiološke stroke. V nasprotju s prevladujočim evropskim trendom pa vsekakor kaže primerjava podatkov iz držav Evropske unije.
Vse od začetka drugega vala pandemije se zdi, da Slovenija ravna drugače kot ostale evropske države. Če pustimo vnemar vladno koketiranje z državami višegrajske skupine, sta bili nekakšen koronski kažipot našim ukrepom v prvem valu Avstrija in Nemčija.
V drugem valu se je vlada odločila za drugačen pristop; med prvimi v Evropi smo zaprli šole in storitvene dejavnosti, uvedli policijsko uro, prepoved gibanja med občinami in vse, kar so stuhtali v vladnem kabinetu v sodelovanju s skupino za covid in NIJZ. V tujini so šole zapirali na koncu. V Sloveniji so vsi ukrepi veljali ali še veljajo za nedoločen čas, spreminjali so se pogosto dobesedno z danes na jutri in potem na predvčerajšnjim. V Berlinu, Parizu, Rimu, Bruslju in drugod jasno povedo - ta paket ukrepov velja do takrat in takrat, najpogosteje od dveh tednov do meseca dni vnaprej, potem pa bomo videli. In še - nemška kanclerka Angela Merkel v teh dneh ne želi niti slišati o kakšnem popuščanju pri sprejetih ukrepih, čeprav je v Nemčiji sedemdnevno povprečje okužb 64 na sto tisoč prebivalcev. Pri nas je več kot desetkrat višje.
Natančne primerjave so seveda nemogoče, statistike hladno štejejo okužene, mrtve, že število opravljenih testov in odstotek precepljenosti ob vseh drugih statističnih podatkih pa ustvarjajo komaj pregledno zmedo. Toda tisto, kar je pomenljivo, je vprašanje, kdo odloča o spopadanju s pandemijo: je to v prvi vrsti epidemiološka stroka ali politika? V Nemčiji velja praktično za sveto, kar pove glavni vladni svetovalec dr. Christian Drosten. Med drugim se, četudi v nasprotju z željami ljudi, zavzema za zaprtje šol. In šole so vsaj za zdaj zaprte. Zaprli so jih krepko za nami, sredi decembra, v bodoče jih bodo (morda) odpirali glede na stanje v posameznih zveznih deželah. Vladajoča stankarska naveza CDU/CSU se zaveda, da gre za skrajno nepriljubljen ukrep, a posluša epidemiologe. Četudi bo lahko plačala ceno za to na septembrskih volitvah ...
O zaupanju ljudi v politiko je bilo v tem letu koronakrize napisanega že ogromno. To zaupanje se zdaj maje še ob vseevropskem kaosu z nabavo cepiv, ko izračuni kažejo, da bi ob sedanjem tempu cepljenja dosegli želeno 70-odstotno precepljenost v EU šele sredi leta 2023, ne pa poleti letos. In ob pojavljanju novih mutacij virusa niti to ne bi bila garancija, da se bomo vrnili v vsaj približno podobno življenje, kot smo ga poznali še nedavno.
Čarobnega recepta preprosto ni. Le nasvet, ki ga poznamo že dolgo: največ lahko naredimo ljudje sami. Politika je lahko pri tem le v pomoč ali breme.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
