(FILMSKA KRITIKA) Nad starost s sodo bikarbono

Matic Majcen
13.06.2020 07:00

Komična drama Tu je bila Britt-Marie je še en v vrsti filmov o novih priložnostih v zrelem življenjskem obdobju, ki pa s pomočjo spretno napisanega scenarija zgradi nadvse intriganten filmski lik

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Osrednji lik je kljub preprostemu pripovednemu loku izredno dobro prelit s papirja na veliko platno. 
Josef Persson/Cinemania

Ko je švedski pisatelj Fredrik Backman leta 2014 izdal svoj četrti roman Tu je bila Britt-Marie, je bil pri 33 letih že pravi literarni zvezdnik. Vse njegove knjige do tedaj so bile velike prodajne uspešnice, pa naj gre za izvirne švedske izdaje kot za angleške prevode, ki so bili v ZDA nepogrešljivi na raznih seznamih bestsellerjev. Ko so ga v nekem intervjuju vprašali, kaj njegove like dela tako zanimive za najširše občinstvo, je povedal: "Preprosto menim, da ljudje večinoma niso niti popolni svetniki niti popolni cepci. Večina se nas umešča nekje vmes." Ta odgovor zelo dobro opisuje tudi filmsko adaptacijo knjige Tu je bila Britt-Marie (Britt-Marie var här), ki jo te dni gledamo v slovenskih kinih.
Pripoved spremlja 63-letno gospodinjo, ki že skorajda kot kakšen robot po ukrojenem urniku pospravlja in kuha za svojega moža. Ko nepričakovan dogodek vse skupaj postavi na glavo in štiri desetletja dolga zakonska zveza nenadoma razpade, Britt-Marie začne iskati novo življenje in ga tudi najde. Dama brez poklicnih izkušenj čez noč postane nogometna trenerka.
Tu je bila Britt-Marie s tem izhodiščem izriše povsem konvencionalno zgodbo o iskanju novega življenjskega smisla v zrelem obdobju. Pravzaprav ima film marsikaj skupnega s kopico ameriških filmov, ki starejše protagoniste postavijo v podobne okoliščine, pa naj gre za žanrsko tako raznolike naslove, kot so Najini mostovi (1995), Gospod Schmidt (2002), Preden se stegneva (2007) ali celo Rambo: Do zadnje kaplje krvi (2019). Ker gre tukaj za evropski film o starostnikih, bi morda pričakovali več kot zgolj poseganje po žanrih drame in komedije, a v filmu ne najdemo ničesar tako daljnosežnega in fatalnega, kot sta denimo o tem življenjskem obdobju povedala Michael Haneke z Ljubeznijo (2012) ali Paolo Sorrentino z Mladostjo (2015). Tu je bila Britt-Marie se vseskozi drži okvirov svojega žanra, pa čeprav to počne na bistveno bolj umirjen, manj spektakularen način, kot to po navadi počnejo primerljivi filmi z druge strani Atlantika.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta