(FILMSKA KRITIKA) Temačna vizija nove realnosti

V minulih dneh se je na ulicah Madrida odvila precej nenavadna, a toliko bolj izzivalna oglaševalska akcija. Ustvarjalci slovite britanske TV-serije Črno ogledalo so na prihajajočo šesto sezono (katere snemanje je v tem trenutku zaradi covida-19 ustavljeno) opozorili tako, da so na avtobusna postajališča nalepili oglas v obliki - ogledala.
Napis, ki mimoidočim ob tem sporoča "Črno ogledalo - v živo zdaj, vsepovsod", poudarja, da je vsakdanji svet z nedavnimi tehnološkimi in političnimi trenji dokončno postal popolna simulacija distopičnih scenarijev, kakršne je od leta 2011 uprizarjala ta serija.
Prav zato ni tako neustrezno, da je prvi novi film, ki ga slovenski kinematografi predvajajo po ponovnem odprtju dvoran, ravno takšne vrste distopično navdahnjena srhljivka s političnim sporočilom. Film Lov (The Hunt) bi morali predvajati že lansko jesen, a so ga zaradi dveh množičnih strelskih pohodov v ZDA prestavili na letošnjo pomlad, kjer je zaradi epidemije covida-19 vse do tega tedna že drugič ždel v čakalnici. Celovečerec 44-letnega ameriškega režiserja Craiga Zobela nas na samem začetku brez kakršnekoli razlage postavi na jaso sredi gozda, kjer dvanajstim neznancem hitro postane jasno, da so se znašli sredi neusmiljene bitke za življenje in smrt. Je to zgolj simulacija ali distopija? Gledalec je skupaj s protagonisti glede odgovora vseskozi puščen v temi, kar iz filma naredi svojevrstno uganko, ki svoje karte razkrije šele na samem koncu. Če je ta izziv postavljen povsem prepričljivo, pa film po drugi strani nekoliko težje skriva svoje vplive. Lov se namreč zelo očitno zgleduje po nekaterih kultnih klasikih, kot sta Kazenski park (Punishment Park, 1971) Petra Watkinsa in pa po nekoliko pozabljeni Kocki (Cube, 1997), mlajši gledalci pa bodo nedvomno potegnili predvsem vzporednico z Igrami lakote (The Hunger Games, 2012).