Najprej, nujno, EMŠO. Rudolf Schenker, kitarist, človek-pajek, bo sedemdesetletnico dočakal konec avgusta. Ni švoh, ne? No, pevec Klaus Meine je, zdaj že dobra dva tedna, star 70 let. Se-dem-de-set. Si predstavljate? Sedemdeset?! Opa, deda, stari ata? Kaj bi mu vi rekli? Ha? Klausi? Pa se je vseeno opravičil. Vsaj trikrat. Ker ni mogel priti že lani, saj je zbolel. Ne gre za to, da ne bi imel pogojev za penzijo. Penzija nima pogojev zanj. Tu sem, treskam v vas kot hurikan! Stožice sicer še stojijo. Kot spomenik za tiste, ki bodo poskušali priti blizu.
Ampak če kdaj, je bilo za tak koncert vredno počakati od prvotno načrtovanega 5. decembra do letošnjega 8. junija. Škoda bi bilo teh glasilk, škoda zdravja. Boljše dvakrat prepozno kot nekaj-na-pol nikoli. Pa kako ne bi imel težav z glasilkami, če pa poje tako nepopustljivo na polno? Njegov falseto, njegov prodorni, baladni, metalski, padla-bo-železna-zavesa glas še vedno, še bolj... No, pač, njegov. Ko zahrešči Maine, se zatrese zgodovina. Sto milijonov plošč so prodali ti tipi. Ni težko videti, zakaj. Niso pozabili na Ostravo, Ljubljano in Beograd, ki so jih lani odpovedali. Garači. Tole je rock zidarskih rok. Minotavri so ti tipi. Tukaj so še iz antike. Ker niso le ljudje, niso niti samo škorpioni. To ne piči. To nabada kot bik, golta, daleč najraje mladeniče in mladenke. Kar sami pa se mu v labirint mečejo stari oboževalci. In ne, ni Tezeja, ki bi jih pokončal. Še Stožice so se naposled akustično vdale. Tole je bil res, res, RES dober špil.